Oskarjeva Islandija

Oskarjeva

Islandija

t:+ 04 201 43 38, 04 201 43 39 info@agencija-oskar.si www.agencija-oskar.si

Agencija Oskar d.o.o. Gregoriceva ulica 38 SI-4000 kranj 7

ODKRIVAJTE SVET IN DOŽIVITE VEČ z Agencijo Oskar

KAZALO

SPLOŠNO O DEŽELI........................................ 4 STE VEDELI?............................................................10 NORIJDSKA MITOLOGIJA............................. 12 VIKINGI......................................................................13 KRATKA ZGODOVINA.................................... 16 NASTANEK...............................................................16 PRVI PRIŠLEKI.........................................................16 VIKINGI......................................................................16 PARLAMENT (ALÞINGI).....................................17 PRIHOD KRŠČANSTVA......................................17 OBDOBJE NEMIROV IN IZGUBA NEODVISNOSTI.....................................................17 POD DANSKO NADVLADO..............................18 POT DO NEODVISNOSTI...................................18 REPUBLIK A..............................................................19 OTOK LEDU IN OGNJA................................... 21 VULKANIZEM NA ISLANDIJI...........................21 VULKAN EYJAFJALLAJÖKULL........................23 VULKAN HEKLA....................................................24 VULKAN GRÍMSVÖTN........................................24 SLOVARČEK VULKANIZMA.............................25 LEDENIKI..................................................................26 LEDENIK VATNAJÖKULL..................................26 HIŠE IZ RUŠE...........................................................27 ISLANDSKI KONJ..................................................28 ISLANDSKI LIŠAJ..................................................29 MORMONI...............................................................29 ISLANDSKI PULOVERJI – LOPAPEYSA........30 SEVERNI SIJ.............................................................31

MESTA IN KRAJI.............................................. 32 REYK JAVIK...............................................................32 POLOTOK SNÆFELLSNESS..............................32 VIK...............................................................................33 KIRKJUBÆJARKLAUSTUR................................33 SK AFTAFELL...........................................................34 DJÚPIVOGUR.........................................................34 MÝ VATN. ..................................................................34 HUSAVIK...................................................................34 AKUREYRI................................................................35 ÞINGVELLIR.............................................................35 LAUGARVATN........................................................36 HAUKADALUR.......................................................36 GEYSIR.......................................................................36 GULLFOSS...............................................................37 MODRA LAGUNA.................................................37 SK ÁLHOLT...............................................................37 VESTMANSKI OTOKI...........................................38 ISLANDIJA - DEŽELA LEGEND IN MITOV.... 39 MITOLOŠKA BITJA...............................................39 ISLANDSKE ZGODBE..........................................40 ISLANDSKE SAGE.................................................40 JUNAŠKI EP.............................................................41 PESMI RÍMUR.........................................................41 ISLANDSKI BOŽIČKI............................................42 ISLANDSKI JEZIK............................................ 43 HRANA IN PIJAČA........................................... 45

SPLOŠNO O DEŽELI

Uradno ime države: Republika Islandija Dan neodvisnosti: 17. junij 1944 Pravni sistem: civilni pravni sistem, ki temelji na danskem pravu Površina: 103.000 km² (za 5 Slovenij) Mejne države: otoška država, zato jih ni Glavno mesto: Reykjavik (pribl. 200.000 prebivalcev), najbolj Religija: 80,7 % pripadnikov islandske luteranske cerkve, ki predstavlja tudi uradno vero, 2,5 % katolikov, 2,4 % pripadnikov reykjaviške proste cerkve, 1,6 % pripadnikov hafnarfjorourske proste cerkve, 3,6 % pripadnikov drugih veroizpovedi, 3 % ne pripada nobeni veroizpovedi, 6,2 % ostalih oz. neopredeljenih Narodna pripadnost: 94 % Islandcev, 6 % priseljencev Uradni jezik: islandščina (razširjeni so tudi angleščina, skandinavski jeziki in nemščina) Pismenost: 99 % Denarna enota: islandska krona Geografija in geologija: Islandija je otoška država, ki leži v severnem Atlantiku, le nekaj kilometrov južneje od arktičnega kroga. Hkrati je najbolj zahodna evropska država. Geološko je Islandija zelo mlada. Nastala je s podzemnimi vulkanskimi izbruhi na prelomnici med Severnoameriško in Evrazijsko tektonsko ploščo. Prelomnica seka Islandijo in ker se plošči še danes odmikata ena od druge, je za to območje še vedno značilno veliko vulkanske in geotermalne aktivnosti (aktivni vulkani, termalni vrelci, gejzirji). Približno polovico ozemlja, ki severno ležeče glavno mesto na svetu Prebivalstvo: 313.000 prebivalcev

4

je nastalo z vulkanskim delovanjem, sestavlja gorata, z lavo prekrita pustinja, 11 % ozemlja pa je prekritega z ledeniki. 4970 kilometrov dolg obalni pas razjedajo številni zalivi in fjordi. Prebivalstvo je skoncentrirano ob obali, zlasti na jugozahodnem delu otoka, medtem ko je osrednje hribovje povsem neposeljeno. Najvišja točka: Hvannadalshnúkur (2.110 m), pri ledeniku Vatnajökull Najnižja točka: Atlantski ocean (0 m) Podnebje: Značilno je subpolarno oceansko podnebje. Zaradi toplega severnoatlantskega toka so letne temperature na splošno višje kot v drugih krajih z enako zemljepisno širino. Podnebje se nekoliko razlikuje glede na posamezne dele otoka. Južna obala je tako toplejša, bolj vlažna in bolj vetrovna kot severna. Najhladnejši del države je osrednje visokogorje. Zime so na splošno mile in vetrovne, poletja pa hladna in vlažna. Padavine nikoli niso zelo predvidljive, a obstajajo območja in letni časi, ko jih je manj, sicer pa so enakomerno razporejene preko celega leta. Zime (oktober – maj) na Islandiji niso tako hladne in neizprosne, kot bi pričakovali za takšno geografsko širino. Temperature se podnevi gibljejo med -10 °C in + 10 °C (na sončne dni ob začetku in koncu zime je lahko kakšna stopinja več), ponoči padejo lahko precej pod 0 °C. Padavine v tem času so največkrat v obliki snega. Poletja (april – september) so na Islandiji hladna, a kljub vsemu najbolj toplo obdobje v letu. Dnevne temperature se gibljejo med 10°C in 18 °C, na tople sončne dni pa se temperatura lahko vzpne tudi do 25 °C. Padavine so občasne, a nepredvidljive. Muhasto vreme : Islandija ima zelo nepredvidljivo vreme večino leta. Topel, sončen dan se lahko hitro sprevrže v mraz in dež. Prebivalci so muhastih vremenskih razmer dobro navajeni. V nekaj minutah lahko doživimo sonce, veter, dež ali pa celo snežno nevihto. Njihov pregovor pravi: “Če ti trenutno vreme ni všeč, počakaj pet minut in zagotovo bo še slabše.”

5

Dežnik na Islandiji je znak, da ste tujec, ki se mu niti ne sanja o vremenskih razmerah na otoku. Stalni močan veter namreč ne dopušča njegove uporabe.

Reke in jezera: Islandske reke so večinoma precej kratke in se napajajo z ledeniki. Med najdaljšimi sta Hvítá in Jökulsá á Fjöllum, ki presegata 200 km, na svoji poti pa ustvarjata privlačne kanjone in slapove. Islandija ima tudi precej jezer, ki prav tako ne izstopajo po velikosti, nastala pa so večinoma tako, da je lava zajezila tok reke ali potoka. Največji jezeri sta Þórisvatn (83–88 km²) in Þingvallavatn (84 km²). Flora: Islandija je bila nekoč precej poraščena z gozdovi, ki pa danes pokrivajo le še približno en odstotek njenega površja. Danes želijo Islandci problem pomanjkanja gozdov rešiti z umetnim pogozdovanjem in sadijo predvsem borovce, breze in ostale drevesne vrste, ki uspevajo v islandskem podnebju. Najbolj razširjena flora na otoku so zagotovo mahovi in lišaji. Zdravilne učinke islandskega lišaja so poznali že prvotni prebivalci Islandije in v tradicionalni medicini se še vedno uporablja za zdravljenje bolezni dihal. Poleg tega na Islandiji uspeva tudi precej cvetočih rastlin. Najbolj pogost je arktični volčji bob, visoko modro cvetje, ki so ga na Islandijo prinesli iz Severne Amerike, saj pomaga preprečevati erozijo. Najdemo tudi timijan, munec - z listi, podobni travam, glavice s semeni pa so prekrite z bombažu podobnimi belimi koprenami, angeliko oziroma gozdni koren, ki porašča bregove rek in potokov, ter mnoge druge vrste. Favna: Med živalskimi vrstami so najpogostejše ptice in ribe. Predvsem ribe so za Islandce velikega pomena, saj ribolov že od nekdaj predstavlja pomemben vir hrane in prihodkov za otočane. Med okoli 300 vrstami ptic, med katere sodijo na primer galebi, gage, čigre, labodi, gosi in številne druge, ima posebno mesto njorka, ki velja za nekakšno maskoto Islandije. Te zanimive ptice smešnega videza živijo v kolonijah ob morju in se prehranjujejo

6

z ribami, na kopno pa pridejo le poleti, da vzredijo mladiče. Edini kopenski sesalec, ki je živel na Islandiji ob prihodu prvih naseljencev, je bila arktična lisica. Skozi stoletja so na otok uvozili tudi druge vrste. Ena izmed njih je islandski konj, ki je nizke rasti in ima posebno vrsto hoje. Veliko je tudi ovac, ki po številu kar za štirikrat presegajo prebivalce Islandije. Potem so tu še jeleni, zajci, kune in manjši glodalci, vsake toliko časa pa po ledu na Islandijo pripluje tudi kakšen severni medved, ki pa ga hitro odstrelijo, da ne bi predstavljal nevarnosti. Na koncu je treba omeniti še morske sesalce – številne vrste kitov, ki živijo ob obalah Islandije, med katerimi najdemo tudi sinjega kita, največjo znano žival na svetu. Gospodarstvo: Islandija nima rudnega bogastva ali ugodnih razmer za razvoj kmetijstva in industrije. Glavna panoga otoškega gospodarstva sta ribištvo in industrija, povezana z njim. Največje težave so majhen domači trg, pomanjkanje surovin in odmaknjenost od drugih držav. Zaradi velike odvisnosti od ribištva se poskušajo preusmeriti v druge panoge. Ima skandinavski tip socialno-tržnega gospodarstva, ki se povezuje s kapitalistično strukturo tržnih načel, vendar z dobrim sistemom socialnega varstva. Pred krizo leta 2008 je Islandija dosegala visoko rast, nizko stopnjo brezposelnosti in izredno enakomerno razporeditev dohodka. Z zlomom bančnega sistema leta 2008 so se razmere močno poslabšale, življenjski standard je padel in država se danes z različnimi ukrepi trudi znova izboljšati stanje. Zakaj je vse tako drago? Zato, ker skoraj vse uvažajo in nimajo lastne pridelave, ker ni pridelovalnih površin in tudi podnebje ni ustrezno za rast. Turizem : Islandijo vsako leto, predvsem poleti, obišče nekje približno 400.000 turistov. Kar je dobro za turizem, saj je poleg ribištva glavna dejavnost gospodarstva. Ob vsej svoji skromnosti se Islandci zelo dobro znajdejo. Ne postavljajo novih hotelov za trume turistov, ki se zadržujejo povečini v Reykjaviku in okolici, ampak za

7

to uporabijo kar šolske internate, ki so poleti prazni zaradi počitnic. Struktura BDP: kmetijstvo 5,3 %, industrija 24,4 %, terciarni in kvartarni sektor 70,3 % BDP na prebivalca: 39.400 USD (Slovenija: 28.600 USD) Naravna bogastva: ribe, vodna energija, geotermalna energija, diatomit. Kmetijstvo: Kmetijstvo zaposluje 4,8 % prebivalstva. Gojijo predvsem krompir in listnato zelenjavo. Živinoreja: ovce, perutnina, prašiči, govedo; ribolov. Industrija: V industriji je zaposlenih 24,4 % prebivalstva. Glavne panoge so predelava rib, obdelava aluminija, proizvodnja ferosilicija, geotermalna energija. Izvoz: ribe in ribji izdelki (kar 40 % izvoza), aluminij, živalski izdelki, ferosilicij, diatomit; največ izvažajo na Nizozemsko, v Nemčijo, Veliko Britanijo in na Norveško. Uvoz: stroji in oprema, energenti, hrana, tekstil; največ uvažajo iz Norveške, Nemčije, Nizozemske, ZDA, s Kitajske, Danske, iz Brazilije in Velike Britanije. Ribiška industrija na Islandiji: Zaradi geografske lege in podnebnih razmer na Islandiji so bili njeni prebivalci že od nekdaj močno odvisni od morja in njegovih bogastev. Ribolov jim je zagotavljal potrebno hrano in blago za trgovanje, in kljub temu, da je količina ulova nihala, so Islandci kmalu spoznali, da je morje bolj zanesljivo od sadov zemlje. V hudih časih, ko je bil pridelek slab, ni bilo nič neobičajnega, da so se ljudje selili na obalo, da bi preživeli. Islandska ribolovna cona se razteza na 760.000 km2, območju, ki je za kar sedemkrat večje od same Islandije. V islandskih vodah živijo številne ribje vrste, najpomembnejša za Islandce pa je zagotovo polenovka (po teh ribah se imenujejo tudi znamenite »vojne polenovk« med Islandijo in Veliko Britanijo, v katerih sta bili državi v sporu glede teritorialnih voda). Največji pomen je ribiška industrija za Islandijo igrala v 20. stoletju,

8

saj se je v tem obdobju uspela razviti iz revne kmetijske države v cvetočo sodobno družbo. Na prehodu v 21. stoletje je pomen za gospodarstvo nekoliko upadel, saj je začela Islandija razvijati tudi druge panoge, zlasti terciarni sektor. Kljub vsemu pa ribiška industrija še vedno poskrbi za okoli 40 % vsega izvoza in več kot 10 % BDP-ja. V ribiški industriji je zaposlenih 5,3 % prebivalstva, ta panoga pa je izrednega pomena predvsem v obalnih regijah, kjer je še vedno primarni vir zaslužka za prebivalce. Prazniki: 1. januar – novo leto marec/april – veliki četrtek, veliki petek, velikonočni ponedeljek april – prvi poletni dan 1. maj – praznik dela april/junij – vnebohod maj/junij – binkoštni ponedeljek 17. junij – dan državnosti prvi ponedeljek v avgustu – dan trgovanja 25. december – božič 26. december – dan obdarovanja

9

STE VEDELI? • da je bilo vse do leta 1988 na Islandiji prepovedano imeti psa za hišnega ljubljenčka? • da se Islandci med seboj kličejo kar po imenih, saj so priimki običajno le skovanke očetovega imena in pripone –son (sin) ali –dottir (hči)? Tako so celo telefonski imeniki urejeni po imenih, ne priimkih. • da je še do nedavnega veljalo pravilo, da mora vsak tujec, ki že li pridobiti islandsko državljanstvo, prevzeti tudi islandsko ime? • da je treba ime za otroka izbrati s posebnega seznama dovol jenih imen? Če želijo starši svojega otroka poimenovati kako drugače, mora izbiro potrditi poseben odbor. • da veliko Islandcev še vedno verjame v nadnaravna bitja, kot so skriti ljudje, duhovi, škratje ali troli? Ne marajo pa preveč, če jih tujci o tem sprašujejo, saj lahko užalijo njihov ponos. Na neka terih vrtovih so ljudje zgradili majhne lesene hiške za škrate, za vsak primer, če bi se miti izkazali za resnične. Tudi ceste gradijo okoli skal, za katere mislijo, da jih naseljujejo vilinci, zato so ne katere ceste zelo ovinkaste. • da se večina islandskih domov (85 %) ogreva s pomočjo geo termalne vroče vode, kar je eno najbolj okolju prijaznih ogre vanj na svetu? Tudi ulice ogrevajo s pomočjo geotermalne vo de, da pozimi niso spolzke. • da Islandija nima vojske? • da besedi gejzir in saga izvirata iz islandščine? • da je bila Vigdís Finnbogadóttir prva demokratično izvoljena predsednica države (1980 – 1996) na svetu? • da ima Islandija več kot 100 vulkanov, od tega jih je 20 aktiv nih? Največji vulkan, Vatnajokull, prekriva 8 % ozemlja Islandi je? • da je led ledenikov na nekaterih mestih debel več kot 1.000 m?

10

• da sta zdravstvo in izobrazba na Islandiji brezplačna? • da je najdaljši dan na Islandiji v juniju, ko sonce vzide pred 3. uro zjutraj in zaide ob polnoči – kar je več kot 21 ur svetlobe? • da je najkrajši dan na Islandiji 21. december s 3 do 4 urami dnevne svetlobe? • da Islandija nima komarjev? • da je Islandija drugi največji otok v Evropi (za Veliko Britanijo)? • da Islandija nima železnice? • da je notranjost otoka nenaseljena? Dežela ledu: Prepričanje, da je otok dobil ime “dežela ledu” prav zaradi ledu, lahko drži, vendar pa nekoliko bolj romantična zgodba govori o prvih stalnih naseljencih iz Skandinavije, ki so otok poimenovali dežela snega in ledu le zato, da jim drugi ne bi sledili. Kar pa potem botruje tudi legendi znanega islandskega Vikinga Erika Rdečega in njegovi dobri marketinški potezi poimenovanja severnejšega otoka v “zeleno deželo” prav zaradi želje po prihodu več naseljencev.

11

NORIJDSKA MITOLOGIJA

Preden se je na tem območju razširilo krščanstvo, so na Islandiji, tako kot drugod po Skandinaviji, poznali svojo, nordijsko mitologijo. V času Vikingov so imeli bogovi podobne lastnosti kakor Vikingi sami – bili so divji, ognjeviti in strastni, njihovi častilci pa so najbolj cenili njihove možate lastnosti – surovost, jezo, razuzdanost in humor. Njihove vrline so bile pogum, moč in zvijačnost. Po verovanju Vikingov so bogovi bivali v Asgardu, ki je nekakšen Olimp nordijske mitologije. Na Asgardu so vladali trije najpomembnejši bogovi: Odin, Thor in Freyr. Odin je bil najvišji bog, ki je vladal vsem drugim; bil je bog znanja in vojne, bog zmage. Bojeval se ni veliko, saj je bil bolj strateg, taktik, ki je lahko za zmago izbral tako zvijačo kakor silo. Vikingi so si predstavljali, da pogosto potuje po svetu na svojem peteronogem konju, imenovanem Sleipnir. Odin je bil skrivnostno in vznemirljivo božanstvo, med ježo pa sta ga spremljala dva krokarja: Hugin (misel) in Munin (spomin). Thor je bil Odinov sin. Njegovo ime pomeni »grom«. Po nebu se je vozil na vozu, ki sta ga vlekla 2 kozla v hrušču, podobnem bobnenju viharja. Thor je vihtel kladivo, neke vrste kij s kratkim ročajem, simbol bliska. Človeški svet je varoval pred velikani, malimi gozdnimi zlimi duhovi, pred mrazom in lakoto. Po značaju je bil podoben ljudem; bil je divji, vendar dobrohoten, in je bil najbolj priljubljen bog med malimi ljudmi in kmeti. Freyr je bil prav posebno dober in plemenit. Bil je bog rodovitnosti. Njegova sestra Freyja, boginja lepote, je kraljevala vojski valkir, bojevnic na konju, ki jih je Odin poslal na zemljo, da bi presodile o pogumu in moči vikinških vojščakov. Ko je bilo

12

bitke konec, so pospremile padle junake do Valhale, blažene večnosti Vikingov.

Te glavne like je obdajala množica manj pomembnih bogov, duhovinov, elfov, zlih in drugih duhov, ki so pogosto predstavljali duše umrlih. V 70-ih letih prejšnjega stoletja je nordijsko poganstvo na Islandiji znova zaživelo in ima danes več kot 2000 uradno registriranih pripadnikov. VIKINGI Prihajali so z območja Skandinavije in so bili predniki današnjih Norvežanov, Švedov in Dancev, ko so bili ti še enotno germansko ljudstvo, ki je govorilo isti jezik, staro nordijščino, živelo isto trdo življenje na kmetijah in častilo iste bogove. Doba vikinških osvajanj se je začela konec 8. st., do nje pa je pripeljalo več vzrokov. Prebivalstvo v Skandinaviji je začelo hitro naraščati, saj je imelo milejše podnebje za posledico boljši pridelek in nižjo smrtnost. Veliko vlogo pa je igrala tudi vikinška tradicija: mnogoženstvo je na primer pripomoglo k visoki rodnosti, po izročilu je moral najmlajši sin od doma, pravni red pa je zločince obsojal na izgnanstvo. V Skandinaviji je bilo torej pretesno za vse in Vikingi so odpluli po morju iskat srečo zunaj svojih meja. Prvi vikinški napad, ki šteje za začetek vikinške dobe, je bil rop samostana v Lindisfarnu na vzhodni obali Anglije leta 793. Sledilo je še več ropov samostanov in otokov, ki so bili vse bolj nasilni in pogosti ter so so vrstili še naslednjih 300 let. Sčasoma so se iz skupnega skandinavskega ljudstva oblikovali trije narodi – Norvežani, Švedi in Danci – in vsak je osvajal na svojem koncu, med njimi pa je prihajalo tudi do spopadov. Norveški Vikingi, ki so poselili Islandijo, so tako plenili po vsej obali zahodne Evrope in celo v Severni Afriki. Njihova taktika je bilo predvsem piratstvo in roparski pohodi ter naseljevanje neobljudenih koncev

13

sveta. Danci, ki so prav tako osvajali na zahodu, so za razliko od Norvežanov izbrali taktiko osvajanja s pravo vojsko, medtem ko so se Švedi obrnili proti vzhodu. Okoli leta 815 je norveški Viking Floki iz Rogalanda odhajal s Ferskih otokov. Ko se je približal Islandiji, je spustil dva krokarja in odplul v smer, kamor sta odleteli ptici, ter kmalu zagledal otok. Tako so Vikingi prvič naleteli na Islandijo, množična selitev pa je sledila šele mnogo let kasneje: med 870 in 930. V tej deželi so našli podobne poljedelske razmere kakor na Norveškem. Notranjost otoka so sicer prekrivali vulkani in ledeniki, na obali pa so številne ravnine in doline dajale odlične možnosti za obdelovanje zemlje in živinorejo. Morje je bilo bogato z ribami, mnogo je bilo brezovih gozdov, velike količine železove rude pa so dajale delo kovačem. Kadar so bili doma, so se Vikingi ukvarjali predvsem s kmetijstvom. Na Islandiji so bivali na osamljenih kmetijah; njihovo življenje so upravljali najvišja oblast – skupščina, krvni zakoni in delovni ritem. Velik pomen je imela družina - krvne vezi so bile božanskega izvora, in če je bil posameznik izključen iz družine, je bilo to enako strašno, kakor če bi ga izgnali iz dežele. Živeli so v velikih skupnih hišah in še danes lahko na Islandiji najdemo ostanke tradicionalnih »dolgih hiš«, ki so imele le eno sobo, dolgo približno 12 metrov. Ker je bila na Islandiji živinoreja poglavitna kmetijska dejavnost, so kmetije ločevala obsežna območja in vasi tako rekoč ni bilo. Vikinške družine so bile gospodarsko neodvisne, saj so vse, kar so potrebovali za življenje, izdelali ali pridelali sami. Vikinge pa danes poznamo tudi po tem, da so bili prvi, ki so odkrili Ameriko, dolgo, preden je tja zaneslo Krištofa Kolumba. Zgodba o odkritju Amerike se je začela prav na Islandiji, ko so leta 982 z otoka pregnali vikinškega vodjo Erika Rdečega, ki je bil obtožen hladnokrvnega umora. Odločil se je, da odpluje proti zahodu, in tako odkril Grenlandijo. Ker pa je tam primanjkovalo surovin, predvsem stavbnega lesa, se je Leif, sin

14

Erika Rdečega, leta 992 odpravil še dlje na zahod. Leif je kmalu odkril nerodovitno in mrzlo deželo, po kateri je pometal veter in ki so ji vladale ledene gore; brez dvoma je bila to vzhodna obala Labradorja. Očarale so ga širne s smrekami poraščene pokrajine in poimenoval jo je »Dežela gozdov«. S svojo posadko je Leif nadaljeval pot vse do današnje Nove Fundlandije, ki je bila bolj zelena in prijazna in kjer so tudi prezimili. Nordijci so se tam prvič srečali z Indijanci, ki so jih imenovali skraelingar, kar pomeni »grdi ljudje«. Leta 1020 je Ameriko obiskala še ena odprava iz Grenlandije, ki se je želela naseliti v tej novi deželi. Trgovali so z Indijanci, a so se kaj kmalu sprli. Po treh zimah v Ameriki so ugotovili, da je življenje v tej pokrajini pretežko. Vikingi so znova odpluli, otovorjeni z lesom, piro in krznom: vrnili so se na Grenlandijo in pozabili na novi svet.

15

KRATKA ZGODOVINA Nastanek Islandija je geološko zelo mlada, saj je nastala le 17 milijonov let nazaj. Prvi prišleki Islandija je bila v zapisih prvič omenjena okoli leta 330 n. št., ko je grški raziskovalec Pitej pisal o otoku Ultima Thule, severni deželi na robu zamrznjenega oceana, kjer se poleti nikoli ne znoči. Prvi, ki naj bi otok začasno naselili, so bili irski menihi iz 8. stoletja, ki so iskali mir in samoto, a so z otoka pobegnili po prihodu Vikingov v 9. stoletju. Vikingi Vikingi so bili skandinavski avanturisti, ki so bili iz političnih razlogov ali zaradi pomanjkanja zemlje doma primorani poiskati srečo drugod. Tega so se lotili z vojnami in piratstvom, saj so bili odlični pomorščaki. Na Islandijo so naleteli povsem po naključju, ker naj bi eden od pomorščakov zgrešil pot do britanskega otočja, kjer so Vikingi radi plenili. Sprva so jo poimenovali »dežela snega«, kmalu zatem pa jo preimenovali v »deželo ledu«, kakor se v prevodu imenuje še danes. Po nekaj neuspelih poskusih poselitve je bil prvi, ki je na otoku ostal, Ingólfur Arnarson. Dom si je zgradil na območju Reykjavika, ki ga je tudi poimenoval (Reykjavik pomeni »dimni zaliv«, po bližnjih termalnih vrelcih). Kmalu so mu sledili še drugi, zlasti kmetje, in leta 930 je imela Islandija po nekaterih ocenah že 60.000 prebivalcev. Beseda Viking izhaja iz besede vik , ki pomeni zaliv. Tako so jih najverjetneje poimenovali, ker so bili med svojimi napadi tam zasidrani.

16

Parlament (ALÞINGI) Z večanjem števila prebivalcev so Islandci začutili potrebo po nekakšni vrsti vlade. Poglavarjem ni dišala misel o enem vrhovnem vodji, zato so leta 930 ustanovili skupnost, ki ji je vladal parlament, tako imenovani Alþingi , ki je zasedal vsako poletje dva tedna. Prvo stoletje je predstavljalo nekakšno zlato dobo – država je bila združena, naravnih virov je bilo v izobilju, kmetijstvo je prinašalo dobiček. V tem času je živel tudi Erik Thorvaldsson, bolje poznan kot Erik Rdeči, ki je bil leta 980 z Islandije pregnan, ker je umoril svojega soseda. Odplul je proti severozahodu, kjer naj bi po zgodnejših poročilih ležala še neposeljena dežela, in odkril Grenlandijo. Tam je zasnoval dve naselbini, ki sta se ohranili vse do 16. stoletja. Prihod krščanstva V 10. stoletju so na Norveškem sprejeli katoliško vero in tedanji norveški kralj je poslal misijonarja tudi na Islandijo, kjer so večinoma še vedno verjeli v poganske bogove. Prvi poskus je bil precej neuspešen, sčasoma pa so na Islandiji le podlegli pritiskom norveškega kralja in leta 1000 sprejeli krščanstvo kot uradno vero. S prihodom krščanstva se je začela gradnja cerkva, samostanov, pa tudi šol in to obdobje velja tudi za začetek islandskega literarnega ustvarjanja, ki je doseglo svoj višek v poznem 12. stoletju, ko je nastopila tako imenovana doba sag. Obdobje nemirov in izguba neodvisnosti V 13. stoletju so vse bolj prihajali do izraza spori med različnimi klanskimi poglavarji in na Islandiji se je začela državljanska vojna. Norveški kralj Hakon Hakonarson je prepričal poglavarje, duhovnike in novopečene aristokrate, da lahko mir dosežejo le tako, da sprejmejo norveško nadvlado. Tako so leta 1262 podpisali sporazum, pod katerim je Islandija lahko obdržala svoje zakone, norveški kralj pa je poglavarje Alþingi je najstarejša neprekinjena parlamentarna demokracija na svetu.

17

zamenjal z državnimi uradniki in se zavezal, da bo ohranjal mir. Poleg visokih davkov, ki jih je Islandija zdaj morala plačevati norveškemu dvoru, so deželo prizadele še številne naravne nesreče. Po izbruhih vulkana Hekla je bila kar tretjina otoka prekrita s pepelom; sledila je še mini ledena doba, ki je prinesla mrzle zime in katastrofalne posledice za poljedelstvo in živinorejo; za konec pa je Islandijo prizadela še črna kuga, ki je povzročila smrt kar polovice prebivalstva. Pod dansko nadvlado Leta 1397 je z nastankom Kalmarske zveze Norveške, Švedske in Danske Islandija prišla pod oblast Dancev. Danska je zasegla cerkvene posesti in z reformacijo leta 1550 za državno vero razglasila luteranstvo. Leta 1602 je danski kralj uvedel trgovski monopol, s katerim so dobila danska in švedska podjetja ekskluzivne pravice trgovanja z Islandijo, kar je imelo za posledico izsiljevanje, uvoz nizkokakovostnega blaga in še več trpljenja, ki je trajalo nadaljnjih 250 let. Pot do neodvisnosti Po petih stoletjih pod tujo oblastjo se je na Islandiji v 19. stoletju začel prebujati nacionalizem. Leta 1855 so si z lobiranjem uspešno zagotovili prosto trgovino, leta 1874 pa je bila spisana ustava in Islandci so znova pridobili nadzor nad notranjimi zadevami. V tem obdobju so nastale tudi prve islandske politične stranke. Leta 1918 pa je Islandija postala suverena država znotraj kraljevine Danske. V času 1. svetovne vojne je cvetela trgovina, saj so cene volne, mesa in rib močno narasle. Med 2. svetovno vojno se je Islandija proglasila za nevtralno, da bi lahko nadaljevala s trgovanjem tako z Nemčijo kot z Veliko Britanijo. 9. aprila 1940 je Dansko okupirala Nemčija in islandski parlament je znova prevzel nadzor nad zunanjo politiko. Maja istega leta so na Islandijo brez odpora lokalnega prebivalstva vkorakali Britanci, da bi zaščitili svoje interese, preden bi jih Nemci lahko prehiteli. Leto kasneje so jih zamenjale ZDA, s soglasjem islandskega parlamenta in pod pogojem, da po vojni državo zapustijo. Islandci

18

so namreč zahtevali popolno neodvisnost, ki so jo 17. junija 1944 z uradno razglasitvijo Republike Islandije tudi dočakali.

Republika ZDA so leta 1946 Islandijo res zapustile, a z začetkom hladne vojne je začelo Islandce skrbeti pomanjkanje lastnih obrambnih sil, zato je Islandija skupaj z ZDA, Veliko Britanijo in ostalimi državami ustanoviteljicami leta 1949 ustanovila zvezo NATO. Prebivalci nad to odločitvijo niso bili navdušeni, zato je prišlo v Reykjaviku do nemirov, a kljub temu se je že dve leti kasneje ameriška vojska vrnila na otok in iz vojaške baze v Keflaviku skrbela za njegovo obrambo vse do leta 2006. Islandija je imela težave tudi z Veliko Britanijo, s katero se je zapletla v tako imenovane »vojne polenovk« glede teritorialnih voda. Spor med državama je trajal tri desetletja, vse do leta 1985, ko je bila Islandiji z mednarodno zakonodajo priznana pravica do 200 milj širokega pasu, s čimer si je zagotovila želeno območje za ribolov, od katerega je še danes gospodarsko močno odvisna. V devetdesetih letih 20. stoletja je začela Islandija vlagati v bančni sektor, da njeno gospodarstvo ne bi bilo tako odvisno od ribolova, in kmalu postala ena najbolj uspešnih držav na svetu, vse dokler je ni leta 2008 močno prizadela finančna kriza. Nespametne naložbe, peščica skorumpiranih politikov in požrešne evropske banke so islandsko ekonomijo spravili na kolena. Sledili so množični protesti, ki so privedli do padca vlade Geirja Haardeja, in leta 2009 je postala ministrska predsednica Jóhanna Sigurðardóttir. V želji, da bi gospodarstvo znova postavila na noge, je nova vlada kmalu po izvolitvi začela s pogajanji za vstop v EU, vendar jih je septembra 2013 prekinila.

19

Samozavest in samozadostnost Islandcev je tisto, kar očara; občasno jih prime, da bi se pridružili Evropski uniji, a vsakič si malo premislijo, ko slišijo, da s svojo tretjino milijona prebivalcev v tej skupnosti le ne bodo imeli enake moči odločanja, kot recimo Nemci ali Francozi. Zaradi svoje geografske »izolacije« so se naučili skozi stoletja preživeti s trdim delom in morda Evropa bolj potrebuje njih kot pa oni Evropo. O njihovi samozavesti morda še največ pove podatek, da so edina evropska država, ki spomladi in jeseni ne premika ure.

20

OTOK LEDU IN OGNJA Na Islandiji je ogromno vulkanov, precej od tega še vedno delujočih, ter tudi pet ledenikov. Tako ni čudno, da se je Islandije prijelo ime »otok ledu in ognja«. Ime Islandije je prevzeto iz islandske besede “Ísland”, ki je zložena iz besed “ís” (led) in “land” (dežela). Otok je tako že okoli leta 870 poimenoval vikinški vodja Flóki Vilgerðarson, ko mu je ob poskusu naselitve na otoku zaradi hude zime poginila vsa živina. VULKANIZEM NA ISLANDIJI Zanimiva lunarna pokrajina, ki je ena glavnih znamenitosti Islandije, je geološko še zelo mlada. Najstarejše kamnine so stare zgolj 14 milijonov let in torej segajo v čas, ko so dinozavri že zdavnaj izumrli. Ker leži na srednjeatlantskem grebenu, kjer se stikata Evrazijska in Severnoameriška tektonska plošča, ki se med seboj razmikata tudi do dva cm na leto (in tako se Islandija še veča), je za Islandijo značilno intenzivno potresno in vulkansko delovanje. Šibkejše ali močnejše tresenje tal, ki mu pravijo tudi ”islandski drget”, je torej na Islandiji vsakodnevni pojav. Islandija ima vsega okoli 130 vulkanov, med katerimi so nekateri še aktivni, drugi pa speči. Vulkane lahko kategoriziramo na različne načine, na primer glede na kemično sestavo magme, ki priteče na površje kot lava, aktivnost, način izbruha ali glede na njihovo obliko. Ščitni vulkani so ognjeniške vzpetine, ki so nastale z izjemno velikimi količinami neeksplozivno izbruhanega materiala in imajo značilna položna pobočja. Lep primer ščitnega vulkana je islandski Skjaldbreiður blizu Þingvellirja, ki je tudi dal ime tej vrsti vulkanov, saj bi lahko njegovo ime v slovenščino prevedli kot ”širok ščit”. Stratovulkani so na Islandiji redkejši, gre pa za visoke stožčaste vzpetine pravilnih oblik iz mešanice različnih izbruhanih materialov, ki se nalaga v več plasteh in povišuje vzpetino. Primer takšnega vulkana je Snæfellsjökull na zahodu Islandije, na podoben način pa se je oblikoval tudi najbolj aktivni vulkan na otoku, Hekla, le da ima ta namesto enega več kraterjev. Ena najpogostejših vulkanskih formacij na Islandiji so vrste kraterjev , ki nastanejo, ko lava bruha iz več točk vzdolž ene same razpoke. Lep primer tovrstnega delovanja so na primer lavina polja Leirhnjukur blizu Mývatna. Ob Islandiji najdemo

21

tudi podmorske vulkane , ki lahko včasih s svojimi izbruhi sežejo celo nad morsko gladino in tako nastanejo novi otoki. Najmlajši, ki je tako nastal, je otok Surtsey, ki je del Westmanskih otokov, zanimivo pa je, da je na enak način nastala tudi celotna Islandija, ki šteje za največji vulkanski otok na svetu. Islandija ima danes 30 aktivnih vulkanskih sistemov, od katerih jih je 13 izbruhnilo v času od prihoda prvih naseljencev leta 874. Najbolj aktiven je Grímsvötn, na splošno pa so islandski vulkani v zadnjih 500 letih izbruhali kar za tretjino vse lave na svetu v tem obdobju. Za najbolj smrtonosno vulkansko aktivnost v zgodovini Islandije je poskrbel vulkan Skaftáreldar med leti 1783 in 1784. Takrat je umrla približno četrtina prebivalstva, večina zaradi velike količine pepela in strupenih plinov, ki jih je povzročil izbruh in so imeli za posledico klimatske spremembe ter pogin živine. Vulkan Lakagígar naj bi leta 1783 izbruhal največjo količino lave z enim samim izbruhom v zgodovini, v zadnjem času pa je bil najbolj odmeven izbruh izpod ledenika Eyjafjallajökull leta 2010, ki je za nekaj časa onemogočil letalski promet v severni Evropi, kljub temu da je bil za islandske razmere razmeroma blag. Na otoku je 250 vročih točk (območja velike ognjeniške aktivnosti, kjer vzrok vulkanske aktivnosti ni neposredno v tektonskih procesih) in 800 izvirov vroče vode. Posledica vulkanizma so pojavi kot so gejzirji in polja brbotajočega blata. Ob vulkanskih pojavih se pojavljajo tudi številni postvulkanski pojavi kot so fumarole, solfatare, parni dimniki, blatni lonci, psevdokraterji, … Vulkanizem Islandije danes predstavlja tretjino svetovne vulkanske aktivnosti glede na količino izbruhane lave.

22

Geotermalne elektrarne: geotermalna energija je toplota, ki nastaja in je shranjena v Zemljini notranjosti. Ker je Islandija geološko zelo aktivna, je količina geotermalne energije, ki doseže površje, relativno velika, zato to energijo tudi s pridom izkoriščajo. Uporabljajo jo za ogrevanje domov in kot vir tople vode, pozimi pa v nekaterih mestih celo za talno ogrevanje pločnikov, da se tako izognejo kidanju snega. Vodo po ceveh speljejo globoko pod površje, kjer se segreje, nato pa jo na površju uporabijo za pridobivanje električne energije. Vodo nato spet pošljejo navzdol. Geotermalna energija se uporablja za ogrevanje za okoli 85 % stanovanj po državi. Ogrevajo se tudi nekateri pločniki v Reykjaviku in Akureyriju ter cesta proti Keflaviku. Islandija kar 99 % električne energije pridobiva iz obnovljivih virov. Večino proizvedejo v hidroelektrarnah, približno 25 % pa s pomočjo geotermalne energije. Na Islandiji deluje pet večjih geotermalnih postaj, Hellisheiði na jugozahodu otoka pa je celo največja takšna postaja na svetu. VULKAN EYJAFJALLAJÖKULL Vulkan z neizgovorljivim imenom je visok 1.666 m in se nahaja na jugu Islandije. Tako kot večina drugih številnih vulkanov Islandije tudi ta ne bi bil nič posebnega, če ne bi sredi aprila 2010 s svojim izbruhom ohromil celoten letalski promet severne in srednje Evrope. Ob izbruhu in kot posledica mešanja vroče magme z vodo iz staljenega ledu je nastal gromozanski oblak iz saj, ki je zmanjšal vidnost na minimum. Dim je ohromil skoraj vso Evropo, le Islandcem samim jo je, vsaj kar zadeva zračni prostor, skoraj popolnoma prizanesel. Mednarodno letališče v Keflaviku je bilo zaprto le nekaj ur, pa tudi z drugimi težavami, ki jih je izbruh povzročil, se Islandci niso obremenjevali kaj dosti; njihovo življenje je pač že od nekdaj tesno povezano z vsemi pojavi, ki prihajajo iz središča zemlje in v izbruhu še enega vulkana niso videli nobene tragike. Islandci so izbruh vulkana v svoji simpatični samozadostnosti obrnili v svoj prid. Pepel z Eyjafjallajökulla turisti kupujejo po skoraj 15 evrov za stekleničko, čeprav ga je pod vznožjem ognjenika še vedno toliko, da ga, tako kot sneg, odmetavajo z lopatami, v središču Reykjavika pa je že

23

zrastel Eyjafjallajökull Volcano Bar. Knjiga o vulkanu je prišla na police še preden se je vulkan umiril, mnogi pa so dobro služili tudi s tem, da so turiste po varnih poteh pripeljali čim bliže razžarjenemu žrelu. VULKAN HEKLA Vulkan Hekla, v srednjem veku poznan kot »pot v pekel«, je visok okoli 1.480 m in leži na jugu Islandije. Star je okoli 6.600 let in je eden izmed najaktivnejših vulkanov Islandije. Vulkan je bil nazadnje aktiven leta 2000, erupcija pa je trajala vsega 11 dni. Izbruh je bil sicer regijsko omejen in je povzročil le manjšo škodo. Hekla v islandščini pomeni ogrinjalo s kapuco, kar se lahko nanaša na pogoste oblake okrog vrha. VULKAN GRÍMSVÖTN Vulkan Grímsvötn je najaktivnejši vulkan na Islandiji in leži nekje sredi ledenika Vatnjajökull. Grimsvötn (vötn – jezero) je tudi veliko jezero pod ledenikom, ki lahko ob silovitem izbruhu predre ledeni pokrov in kot jökulhlaups odteče proti južnim obalam Islandije, kar se je nazadnje zgodilo leta 1996, ko so strašne poplave uničile most na glavni cesti. Jökulhlaups je pojav, ko pod ledeniškim pokrovom zaradi geotermalne oz. vulkanske dejavnosti nastane silovito taljenje ledu, ob tem pa se lahko pod ledom akumulirajo cela jezera vode, ki postopoma predrejo ledeni okov in kot silovit ledeniški vodni tok odtečejo izpod ledenika proti morju. Predrejo ga lahko tako, da ustvarijo tunel v ledeniku, skozi katerega odtečejo izpod ledenika, lahko pa ga predrejo tudi navzgor, zaradi pritiskov akumulirane ujete vode oz. zaradi pritiska ledu nad vodo, ujeto v ledeniku.

24

SLOVARČEK VULKANIZMA Blatni lonci so vrelo modrikasto blato, zmes vodne pare in vulkanskega pepela. Blazinasta lava (pillow lava) je lava v obliki gomoljev, ki je na hitro ohlajena ob podvodnem ali podledeniškem izbruhu. Fumarole so pojav, kjer iz odprtin v tleh izhaja vodna para v obliki značilnega belega dima. Obsidian je vulkansko steklo, ki nastane, kadar se lava ohladi tako hitro, da minerali ne morejo izkristaliti. Ognjenik oz. vulkan je geološka površinska oblika, ki se največkrat pojavlja kot gora ali hrib. Nastane zaradi akumulacije magmatskega materiala, izbruhanega iz notranjosti Zemlje zaradi tamkajšnjih pritiskov. Ime vulkan izhaja od istoimenskega boga ognja v rimski mitologiji. Piroklasti (grško: pyrós – ogenj, klásis – lomljenje) so vsi trdni delci, ki jih izbruha vulkan; kamnine, ki iz njih nastanejo, pa imenujemo piroklastične kamnine ali piroklastiti. Plovec je porozna vulkanska kamnina, ki nastane z zelo hitrim strjevanjem pregrete in s plini bogate lave ali z mešanjem lave in vode. Psevdokraterji so nastali, ko je tok lave rinil v jezero, se na hitro ohlajal, ob uparjeni vodi eksplodiral in nato padal nazaj v jezero, pri

25

tem pa so nastale številne stožčaste tvorbe, visoke do nekaj 10 m. Solfatare so pojav, pri katerem iz odprtin v tleh izhajajo žvepleni plini. Tuf je kamnina, ki nastane, ko se vulkanski pepel, ki se usede na zemeljsko površje, sprime v kamnino. Običajno je tuf svetle barve: bele, sive, rumene, rjave, zelene ali rožnate. Če je nastal iz še vročega pepela, je gost in zelo trd, sicer pa porozen, lahek in drobljiv. Vulkanske bombe : ob eksploziji lahko vulkan izvrže tudi večje kose starejših vulkanskih kamnin, iztrgane iz ognjeniškega žrela, ki jih imenujemo bombe. Manjši, drobni kosi se imenujejo lapili . LEDENIKI Ledeniki so ledene gmote, ki nastanejo zaradi prenizkih temperatur, zato sneg ne more skopneti. Na svetu je okrog 160.000 ledenikov, ki se zaradi otoplitve podnebja počasi krčijo in tanjšajo. Pod ledom ledenikov obstaja več vulkanov. Na Islandiji je pet ledenikov, ki pokrivajo več kot 11 % površja, led pa je na nekaterih mestih debel tudi več kot 1.000 m. Največji ledenik se imenuje Vatnajökull. LEDENIK VATNAJÖKULL Ledenik Vatnajökull (ledenik rek) je največji in najobsežnejši islandski ledenik in največji v Evropi. Nahaja se na jugovzhodu otoka in zajema več kot 8 % ozemlja - pokriva okrog 8.100 km², kar je celo več, kot vsi ostali ledeniki v Evropi. Povprečna debelina ledu znaša med 400 in 600 m, največja debelina do 1.000 m. Trenutno je v ledeniku shranjeno toliko vode, da bi največja islandska reka Ölfusá potrebovala več kot 200 let, da bi odplavila to količino vode v morje. Pod ledenikom so vsaj tri vroče, aktivne točke z občasnimi izbruhi vulkanov, s tem pa je povezano topljenje ledu in nenadno naraščanje ledeniških vodotokov. Ledenik je del narodnega parka, ki je dobil ime po njem. V parku se nahaja tudi najvišji islandski vrh Hvannadalshnúkur (2.110 m). Jökulsá á Fjöllum je z 206 km druga najdaljša reka na Islandiji. Njen vir je ledenik Vatnajökull. Izliva se v morje. Njeno porečje je največje na Islandiji in obsega 7.380 km². Znana je po slapovih Selfoss , Dettifoss (največji slap v Evropi glede pretoka vode) in

26

Hafragilsfoss , ter po soteski Jökulsárgljúfur , ki je nastala zaradi eksplozije vulkana, ki se nahaja neposredno pod reko. HIŠE IZ RUŠE Tradicija gradnje značilnih islandskih hiš iz ruše sega še v čas poselitve otoka v 9. stoletju. Oblike hiš so se skozi čas spreminjale ter prilagajale novim razmeram in potrebam prebivalcev, prvotno pa so se razvile iz vikinških dolgih hiš, ki so jih gradili prvi naseljenci v skladu z nordijsko tradicijo severne Evrope. Gradbeni material se skozi stoletja ni spreminjal. Hiše imajo leseno konstrukcijo, stene in streha pa so, kot nakazuje že samo ime, iz ruše, ki nudi dobro izolacijo. Včasih so uporabljeni še drugi materiali, na primer kamen za gradnjo zidov ali skrilavec za strešno podlago. Prve, takoimenovane dolge hiše, so bile podolgovate in so opravljale vse potrebne funkcije. Vrata so bila na daljši steni, znotraj pa so bile hiše lahko razdeljene v dva ali tri prostore. V kasnejših obdobjih so začeli hišam ob zadnji steni prizidavati nova poslopja, od katerih je imelo vsako svojo funkcijo, same hiše pa so postajale krajše. Sčasoma se je tako razvil nov način gradnje: skupine manjših hiš, ki so bile med seboj povezane z osrednjim hodnikom. Takšne hiše so prevladovale vse od srednjega veka do 19. stoletja. Ena od značilnosti takšnih hiš je bil poseben prostor daleč od vhoda, namenjen delu in počitku, ki je bil nekoliko dvignjen za boljši toplotni izkoristek. Hiše iz ruše je bilo treba tudi redno vzdrževati in vsakih nekaj let obnoviti. To obdobje je bilo odvisno od kakovosti gradnje, uporabljenega materiala, predvsem pa od podnebja. Na jugu, na primer, so morali hiše obnavljati vsakih 20-25 let, saj so zime tam milejše in je ruša večkrat zmrznila ter se ponovno odtajala, medtem ko so na severu zime bolj ostre, zato so bila obnovitvena dela potrebna le vsakih 50-70 let. Tehnika gradnje iz ruše v Severni Evropi sega vsaj v železno dobo, kljub temu da so konkretni dokazi o tem že zdavnaj izgubljeni, saj se hiše seveda niso ohranile. V svojih severnih teritorijih so tak način gradnje uporabljali tudi stari Rimljani za izgradnjo utrdb in obrambnih zidov. Za razliko od ostalih severnih dežel, kjer so gradili podobne hiše iz ruše, je za Islandijo značilno, da so v njih prebivali vsi, tako premožni kot revnejši sloji, iz ruše pa so gradili celo cerkve, medtem ko so bile drugod takšne hiše namenjene izključno nižjim

27

slojem prebivalstva. V preteklosti je bilo znanje o gradnji hiš iz ruše splošno razširjeno, saj so jih gradili kmetje sami, s pomočjo delavcev, to znanje pa se je prenašalo iz roda v rod. S pojavom sodobnih gradbenih materialov pa tradicionalne hiše niso več v uporabi in danes to obrt obvlada le še peščica strokovnjakov. ISLANDSKI KONJ Vikingi so na otok prve konje pripeljali med leti 865 in 930. Z ediktom, ki še vedno velja, so prepovedali na otok pripeljati kakršnekoli druge konje. Edikt tudi prepoveduje vrnitev islandskega konja nazaj, ko je enkrat že zapustil Islandijo. S tem prebivalci Islandije ščitijo islandske konje pred nalezljivimi konjskimi boleznimi in ohranjajo čisto tisočletno rejo, ki je s pomočjo naravnih klimatsko-geografskih značilnosti izoblikovala posebnosti islandskega konja. Vikinški konji, ki so obenem najstarejša rodovniško vodena pasma, so ohranili pravzaprav skoraj nespremenjeno podobo vse do danes, njihovi potomci pa so predstavniki zdajšnje islandske pasme. Islandski konji so nižje rasti, prijaznega značaja in obenem živahnega temperamenta, vzdržljivi, robustni ter porasli z barvito, gosto dlako. So zelo ustrežljivi in voljni sodelovati z ljudmi. Črede islandskih konj navdušujejo tudi s svojo barvitostjo: islandščina pozna več kot sto izrazov za barvne odtenke in vzorce dlake njihovih konj. Živijo na prostem - na pašnikih in v čredi. So zelo socializirani in imajo svojevrstno družinsko življenje. Tudi v slabem (mrzlem, mokrem in vetrovnem) vremenu vztrajajo zunaj: tesno se stisnejo skupaj, z repi obrnjeni proti vetru, in tako mirno počakajo, da se vreme umiri. Čeprav so islandski konji relativno majhni (130 do 150 cm), lahko nesejo kar 3/4 svoje teže, zato so primerni tako za otroke, kot tudi odrasle. Za jahanje teh konj je potrebno poznati posebnosti jahanja islandskih konjev. Ker je ta pasma konj nekaj posebnega, je temu prilagojena tudi njihova jahalna oprema, od tanjših uzd do islandskega tipa sedel.

28

Vikingi so vzrejali žrebce za krvave konjske borbe, ki so bile najbolj priljubljena oblika zabave na Islandiji v tistih časih. Borbe so prirejali redno in pogosto (vsekakor pa ob vseh praznikih in ob dnevih, ko so zasedale lokalne oblasti). Vsako pleme je imelo svojega plemenitega borca, ki je moral braniti čast domačega ognjišča. Borbe so si, kljub surovosti in nevarnosti (prizorišče ni bilo ograjeno), ogledovali vsi. Med spopadom žrebca nista bila sama na prizorišču; z njima sta bila tudi njuna oskrbnika, ki sta z ostrimi sulicami zbadala ubogi živali in s tem spodbujala njuno krvoločnost in napadalnost. Nemalokrat se je zgodilo, da so oskrbnikoma popustili živci in sta se s sulicami spopadla tudi med seboj. ISLANDSKI LIŠAJ Islandski lišaj raste v visoko ležečih gozdovih, najpogosteje pa nad gozdno mejo. Najbolje raste na zakisani podlagi, zaradi česar izjemno dobro uspeva na magmatskih pobočjih zahodne in severne Islandije, od koder ima tudi ime. Velika nahajališča islandskega lišaja so še v severnem Walesu, severni Angliji, Škotski in jugozahodni Irski. Najdemo ga tudi v Severni Ameriki od Aljaske do Nove Fundlandije. Največja najdišča islandskega lišaja v Sloveniji so na Pohorju in grebenu Karavank. Za področje, kjer raste obilo islandskega lišaja, velja, da je v tem okolju zrak zelo čist. Zdravilne učinke islandskega lišaja so poznali že prvotni prebivalci Islandije, ki so ga večinoma uporabljali za lajšanje trdovratnega kašlja. Učinkovit je pri zdravljenju bolezni dihal, lajša želodčne bolezni in črevesne težave, spodbuja delovanje žolčnika in jeter, preprečuje slabost in bruhanje, pomaga pri podhranjenosti in izčrpanosti ter ima antibiotični učinek. Zaradi velike vsebnosti ogljikovih hidratov oz. škroba, so v preteklosti iz lišaja pripravili moko, ki so jo dodajali v kruh in tudi gostili juhe. Je tudi pomemben vir hrane za severne jelene, ki so najpomembnejše domače živali Laponcev in ljudstev severne Sibirije. MORMONI Mormon (Fratercula arctica) je morski ptič iz družine njork, ki gnezdi ob obalah severnega Atlantskega oceana. Zaradi svojega velikega,

29

pisanega kljuna je maskota ptičjih pečin na Islandiji. Zaradi izredno posebnega videza so se ga prijela tudi druga imena, kot sta morska papiga ali klovn. Prepoznaven je predvsem po pisani obarvanosti kljuna, ki jo dobita tako samec kot samica v času gnezditve. Gre za živo oranžne rožene plošče, ki mormonu zrastejo pred gnezditveno sezono in jih jeseni odvrže, zato imajo ti ptiči pozimi manjši kljun. Za razliko od ostalih ptic v pečinah ne gnezdi na skalnih policah temveč globoko v rovu tik pod robom pečine, ki je prekrit z debelo plastjo prsti. Rov si izkoplje sam. Telo je čokato, dolgo 28 do 34 cm, in dvobarvno - po prsih in trebuhu belo, po hrbtni strani pa črno, le okoli vratu ima črn pas. Poleti ima belo tudi perje okoli oči in po licih, ki pozimi posivi. Peruti so po spodnji strani temno sive. Med poletom deluje dokaj negotovo in nerodno, saj se mora zaradi svojih majhnih peruti močno potruditi, da ohrani višino. Vendar pa so mormoni mnogo spretnejši pri »letenju« pod vodo, saj se lahko potopijo tudi več kot 50 metrov globoko. ISLANDSKI PULOVERJI – LOPAPEYSA Lopapeysa je ime za značilne islandske volnene puloverje, ki so priljubljeni tako med mestnim prebivalstvom kot na podeželju, zato jih obiskovalec Islandije ne more zgrešiti. Narejeni so iz posebne preje, imenovane lopi, ki jo pridobivajo iz volne islanskih ovac in nudi odlično izolacijo. Za puloverje je značilen poseben krožni vzorec okoli vratu, ki naj bi ga navdihnili tradicionalni kostumi iz Grenlandije. Prve lopapeyse so začeli izdelovati okrog leta 1950. Sprva so bili zelo barviti, saj je bilo bolj modno nositi barve, ki niso spominjale na ovce, ko pa so se kasneje nad islandskimi puloverji začeli navduševati tudi turisti, so barve postale bolj umirjene in naravne. Pravi preporod teh volnenih puloverjev se je zgodil po nastopu finančne krize leta 2007, ko se je sprožil val narodnega ponosa in nostalgije. Pred tem so ga Islandci nosili le ob posebnih priložnostih, medtem ko je danes del vsakdanje garderobe. Zelo priljubljeni pa so seveda tudi med obiskovalci Islandije, saj predstavljajo lep, praktičen in tradicionalen spominek.

30

SEVERNI SIJ Severni sij je pojav na nočnem nebu, ki je viden večinoma na območjih z visoko zemljepisno širino. Poznamo ga tudi pod imenom aurora borealis , po rimski boginji jutranje zarje, Aurori, in grškem imenu za severni veter, boreas. Podoben pojav je značilen tudi za južno poloblo, kjer ga imenujejo aurora australis. Polarno svetlobo povzroča sončni veter. To je energija vroče plazme, ki jo sonce razmeče v vse smeri. Na svoji poti skozi vesolje del sončevega vetra prihaja v zemeljsko magnetosfero. Polarna svetloba nastane, ko nabiti delci sončevega vetra in magnetosfere trčijo z atomi zgornjih slojev atmosfere, zemljino magnetno polje pa jih nato usmeri v atmosfero, kjer reagirajo in posledično zasvetijo. Polarni sij se pojavlja zlasti v polarnih območjih, saj potujejo delci v sončevem vetru po magnetnih silnicah zemeljskega magnetnega polja, ki imajo začetek in konec v magnetnih polih Zemlje. Polarni siji imajo lahko različne barve. Šibki polarni siji so pogosto bele barve, bolj poudarjeni pa rumenozelene in rdeče barve. Te barve nastanejo zato, ker atomi v zgornjih predelih atmosfere (v glavnem atomarni kisik) fluorescirajo, ko jih zadenejo hitri nabiti delci. Zelena svetloba nastane pri reakciji z atomi kisika, ki preidejo v vzbujeno energijsko stanje na višini 100 km, rdeča svetloba pa nastane pri isti reakciji, le na višini 200 km. Vzbujeni dušikovi atomi izžarevajo modro do vijolično svetlobo. Da dušikovi atomi preidejo v vzbujeno stanje, je potrebna zelo velika količina energije, tako da je te barve moč videti samo pri močnih sončevih vetrovih. Čeprav redko, se aurora lahko vidi na srednjih zemljepisnih širinah kot rdečkasti sjaj na severnem obzorju. Naprej proti severu, blizu tečaja, pa je polarna svetloba pogosto videti kot velika plamteča zavesa, ki visi z neba in niha levo-desno, med tem ko po njegovih naborkih trepetjo oranžni, zeleni in plavi plameni. Na Islandiji je severni sij najlepše viden jeseni, pa tudi spomladi, če je le dovolj jasna noč. Različne kulture so v svetlobnih pojavih videle dejavnost bogov ter duhov. Predstavljali so si, da plešejo ali pa se bojujejo, nekateri pa so jih jemali kot sporočila človeštvu. V srednjem veku je bil polarni sij znak prihajajočih nadlog, različnih bolezni, kuge, lakote, smrti. Ko je v severnem siju prevladovala rdeča barva, naj bi to naznanjalo izbruh vojn. Vikingi so v polarnem siju videli znamenje, da se je nekje na svetu končala velika bitka. V njihovih legendah so po vsaki bitki po nebu jezdile valkire in izbirale junake, ki so od takrat naprej lahko jedli pri Odinovi mizi. Medtem ko so jezdile po nebu, se je lunina svetloba odbijala od njihovih lesketajočih oklepov in tako je nastal polarni sij. Ste vedeli? Islandci so nekoč verjeli, da noseče ženske ne smejo gledati severnega sija, saj bo sicer rojeni otrok škilil.

31