Oskarjeva Islandija

so namreč zahtevali popolno neodvisnost, ki so jo 17. junija 1944 z uradno razglasitvijo Republike Islandije tudi dočakali.

Republika ZDA so leta 1946 Islandijo res zapustile, a z začetkom hladne vojne je začelo Islandce skrbeti pomanjkanje lastnih obrambnih sil, zato je Islandija skupaj z ZDA, Veliko Britanijo in ostalimi državami ustanoviteljicami leta 1949 ustanovila zvezo NATO. Prebivalci nad to odločitvijo niso bili navdušeni, zato je prišlo v Reykjaviku do nemirov, a kljub temu se je že dve leti kasneje ameriška vojska vrnila na otok in iz vojaške baze v Keflaviku skrbela za njegovo obrambo vse do leta 2006. Islandija je imela težave tudi z Veliko Britanijo, s katero se je zapletla v tako imenovane »vojne polenovk« glede teritorialnih voda. Spor med državama je trajal tri desetletja, vse do leta 1985, ko je bila Islandiji z mednarodno zakonodajo priznana pravica do 200 milj širokega pasu, s čimer si je zagotovila želeno območje za ribolov, od katerega je še danes gospodarsko močno odvisna. V devetdesetih letih 20. stoletja je začela Islandija vlagati v bančni sektor, da njeno gospodarstvo ne bi bilo tako odvisno od ribolova, in kmalu postala ena najbolj uspešnih držav na svetu, vse dokler je ni leta 2008 močno prizadela finančna kriza. Nespametne naložbe, peščica skorumpiranih politikov in požrešne evropske banke so islandsko ekonomijo spravili na kolena. Sledili so množični protesti, ki so privedli do padca vlade Geirja Haardeja, in leta 2009 je postala ministrska predsednica Jóhanna Sigurðardóttir. V želji, da bi gospodarstvo znova postavila na noge, je nova vlada kmalu po izvolitvi začela s pogajanji za vstop v EU, vendar jih je septembra 2013 prekinila.

19