Oskarjeva Islandija

slojem prebivalstva. V preteklosti je bilo znanje o gradnji hiš iz ruše splošno razširjeno, saj so jih gradili kmetje sami, s pomočjo delavcev, to znanje pa se je prenašalo iz roda v rod. S pojavom sodobnih gradbenih materialov pa tradicionalne hiše niso več v uporabi in danes to obrt obvlada le še peščica strokovnjakov. ISLANDSKI KONJ Vikingi so na otok prve konje pripeljali med leti 865 in 930. Z ediktom, ki še vedno velja, so prepovedali na otok pripeljati kakršnekoli druge konje. Edikt tudi prepoveduje vrnitev islandskega konja nazaj, ko je enkrat že zapustil Islandijo. S tem prebivalci Islandije ščitijo islandske konje pred nalezljivimi konjskimi boleznimi in ohranjajo čisto tisočletno rejo, ki je s pomočjo naravnih klimatsko-geografskih značilnosti izoblikovala posebnosti islandskega konja. Vikinški konji, ki so obenem najstarejša rodovniško vodena pasma, so ohranili pravzaprav skoraj nespremenjeno podobo vse do danes, njihovi potomci pa so predstavniki zdajšnje islandske pasme. Islandski konji so nižje rasti, prijaznega značaja in obenem živahnega temperamenta, vzdržljivi, robustni ter porasli z barvito, gosto dlako. So zelo ustrežljivi in voljni sodelovati z ljudmi. Črede islandskih konj navdušujejo tudi s svojo barvitostjo: islandščina pozna več kot sto izrazov za barvne odtenke in vzorce dlake njihovih konj. Živijo na prostem - na pašnikih in v čredi. So zelo socializirani in imajo svojevrstno družinsko življenje. Tudi v slabem (mrzlem, mokrem in vetrovnem) vremenu vztrajajo zunaj: tesno se stisnejo skupaj, z repi obrnjeni proti vetru, in tako mirno počakajo, da se vreme umiri. Čeprav so islandski konji relativno majhni (130 do 150 cm), lahko nesejo kar 3/4 svoje teže, zato so primerni tako za otroke, kot tudi odrasle. Za jahanje teh konj je potrebno poznati posebnosti jahanja islandskih konjev. Ker je ta pasma konj nekaj posebnega, je temu prilagojena tudi njihova jahalna oprema, od tanjših uzd do islandskega tipa sedel.

28