Aškerčevi asi 2026

SOŠKA FRONTA Že zjutraj sem bila neizmerno živčna, saj sem na avtobus čakala na počivališču Ravbarkomanda. To mi je zelo olajšalo situacijo, vendar pa nisem vede la, kje na postajališču naj čakam. Napeta pa nisem bila samo jaz, ampak bolj ali manj vsi, saj smo na taboru zagovarjali svoje maturitetne seminarske naloge. Imeli smo okviren razpored, ki pa se ga na koncu nismo držali. Na vrsti sem bila prej, kot sem pričakovala, kar me je močno presenetilo. Usta sem imela čisto presušena, kljub temu pa sem nastopila suvereno. Prvi dan smo se povzpeli na Sabotin, ki smo si ga predstavljali precej nižjega. S prijateljicami smo podcenile vreme in se odpravile v kratkih hlačah. Rezultat je bil, da smo vse zbolele. Močno me je peklo in stiskalo v pljučih, zaradi česar sem dobila nenavaden smeh. Zvenelo je, kot da bi kdo poskušal prižgati stari avtomobil. Vsem je bilo to tako smešno, da smo se v sobi smejali drug drugemu v nedogled. Hrana ni bila najboljša. Večino časa so bile mineštre, ki so nas že vizualno odbijale. Okus je bil nekoliko boljši, ampak ne kaj dosti. Enkrat smo šli v trgovino in lahko smo si kupili, kar smo si želeli. Takrat sem izkoristila priložnost in si privoščila polkilski puding, s katerim sem se izognila ponovni čorbi. Na koncu sem ga seveda delila z ostalimi. Sobe so bile lepe, vendar zelo majhne, a še vedno dovolj udobne, saj smo v njih preživeli le nekaj ur dnevno. Skoraj ves čas smo preživeli v družbi drug drugega, kar je bilo po eni strani prijetno, a po določenem času smo si začeli iti že nekoliko na živce. Profesorji so me zelo pozitivno presenetili. Čez dan so bili strogi, skrbni in nam tako omogočili edinstvena doživetja. Raziskovali smo bunkerje, v katerih je manjkala kakšna stopnica. Poleg tega pa smo plezati tudi na trdnjavo. Profesorji so bili vedno ob nas, nam pomagali in nas spodbujali. Zaradi tega sem jim začela še bolj zaupati. Razumeli so, da si mladi želimo zabave in prostega časa, zato so nam to pustili, v zameno pa smo mi sodelovali pri dejavnostih naslednji dan. Njihov odnos do nas je bil res lep in spoštljiv, kar mi je veliko pomenilo. Smo pa velikokrat šli preko sebe. Najhuje mi je bilo pri že omenjenih podvigih, kot so bunkerji z manjkajočimi stopnicami in plezanje na trdnjavo, vendar to ni bilo vse. Punce smo imele skupno kopalnico. Gneča je bila konstantna in kopalnica v razsulu. Narava je bila čudovita. Obdajale so nas gore in prelepa kristalno čista, modrozelena, spokojna reka Soča. Spomnila sem se na pesnika Simona Gregorčiča in njegove verze o Soči. Bilo je hladno, a topli zlati žarki so nas lepo greli. Najbolj me je prevzel slap Tolminka, saj sem prvič v življenju videla slap. Bil je velik, glasen in v prečudovitih barvah. Modrozelena voda, okrog pa oranžno jesensko listje. Zaradi šolskih obveznosti in utrujenosti si že dolgo nisem uspela vzeti časa za naravo, kar pa mi je manjkalo. Prav zato so mi bili sprehodi nekaj najlepšega. Veliko smo se vozili z avtobusom, kar je nekaterim povzročalo slabost, zame pa je bila vožnja zelo sproščujoča. Čas, da odmislim stvari in op azujem okolico ali pa zadremam. Profesor nas je med

52 51