Aškerčevi asi 2026

Glasilo dijakov gimnazije Antona Aškerca

ASI AŠKERCEVI Š

GLASILO DIJAKOV GIMNAZIJE ANTONA AŠKERCA

ŠOLSKI CENTER LJUBLJANA 2025/26

Aškerčevi asi, glasilo dijakov Gimnazije Antona Aškerca Šolski center Ljubljana Aškerčeva 1, 1000 Ljubljana Letnik 2026 Januar Elektronski naslov: gaa@sclj.si Glavni in odgovorni urednik: Zdenka Može Jedrejčić Jezikovno pregledali: Tatjana Špur, Manuela Rigler Uredniški odbor: Manuela Rigler, Tatjana Špur, Vlado Pirc Naslovnica: Žanna Petrič, 3c Hrbtna stran: Alina Diaci, 2b Oblikovanje in priprava za tisk: Vlado Pirc Tisk: DTS studio

3 2

UVODNIK Pozdravljeni, drage dijakinje in dijaki naše gimnazije! Prva polovica tega šolskega leta je minila, kot bi pomežiknil, tako kot najina celotna srednješolska izkušnja. Uživajte, dokler lahko! Dragi prvi letniki! To leto je za vas nov začetek. Upava, da ste se navadili na našo šolo in našli prijatelje, ki bodo z vami (z) držali prihodnja štiri leta. To je čas, da si zgradite rutino in določite cilj za prihodnost, kar vas bo motiviralo. Čeprav se vam do četrtega letnika zdi še neskončno daleč, vam poveva iz izkušenj, da gre vse skupaj zelo hitro. Kmalu boste v najinih čevljih. UVODNIK Pozdravljeni, drage dijakinje in dijaki naše gimnazije! Prva polovica tega šolskega leta je minila, kot bi pomežiknil, tako kot najina celotna srednješolska izkušnja. Uživajte, dokler lahko! Dragi prvi letniki! To leto je za vas nov začetek. Upava, da ste se navadili na našo šolo in našli prijatelje, ki bodo z vami (z) držali prihodnja štiri leta. To je čas, da si zgradite rutino in določite cilj za prihodnost, kar vas bo motiviralo. Čeprav se vam do četrtega letnika zdi še neskončno daleč, vam poveva iz izkušenj, da gre vse skupaj zelo hitro. Kmalu boste v najinih čevljih.

Dragi drugi letniki! Večina ljudi meni, da je drugi letnik najmanj stresen. Imate najboljši urnik in ITS, ki ga zelo pogrešava. Najboljša stvar je, da za vpis ocene še ne štejejo. Vzemite si čas in razmislite o fakultetah, ki vas zanimajo. Dragi tretji letniki! »LOCK IN!« To leto ni hec, ocene štejejo in izberete si dva predmeta za maturo. Ne dovolite, da se vam nakopičijo slabe ocene, naredite vse seminarske naloge, za katere veva, da jih še vedno niste .  Dragi sotrpini, četrti letniki! Uspešno se pripravite na maturo, prepričani sva, da jo bomo vsi čez par mesecev samozavestno odpisali. Naj se vam poplačajo vsa leta stresa in joka. Želiva vam, da vam uspe priti na fakulteto vaših sanj. Ana, Nejra, 4a Dragi drugi letniki! Večina ljudi meni, da je drugi letnik najmanj stresen. Imate najboljši urnik in ITS, ki ga zelo pogrešava. Najboljša stvar je, da za vpis ocene še ne štejejo. Vzemite si čas in razmislite o fakultetah, ki vas zanimajo. Dragi tretji letniki! »LOCK IN!« To leto ni hec, ocene štejejo in izberete si dva predmeta za maturo. Ne dovolite, da se vam nakopičijo slabe ocene, naredite vse seminarske naloge, za katere veva, da jih še vedno niste .  Dragi sotrpini, četrti letniki! Uspešno se pripravite na maturo, prepričani sva, da jo bomo vsi čez par mesecev samozavestno odpisali. Naj se vam poplačajo vsa leta stresa in joka. Želiva vam, da vam uspe priti na fakulteto vaših sanj. Ana, Nejra, 4a

4 3

3

VSEBINA

GLASOVI IN RAZMIŠLJANJA – VOICES AND REFLECTIONS.................................................. 5

O TEM JE TREBA GOVORITI – AWARENESS AND ENGAG E MENT.....................................31

USTVARJAMO - ARTS & CREATIVITY..................................35

POEZIJA............................................................................................ 45

IZVEN ŠOLSKIH KLOPI - LIFE BEYOND THE CLASSROOM..........................................50

STRASTI IN SANJE - PASSIONS & DREAMS........…….......53

KAJ ME ZANIMA - MY INTERESTS....................................... 57

VPRAŠALI SMO PRVI LETNIK..................................................65

MODA – FASHION…………………………….…………………6 8

76 5 4

VOICES AND REFLECTIONS - GLASOVI IN RAZMIŠLJANJA A great teacher Teachers can be good or bad; some are even great. A great teacher is someone who explains the subject clearly and at a slow pace. They ask their students at the end of the lesson if there is anything they don’t understand. They should treat all students equally and always be available for help. Outstanding teachers are usually funny, interesting, and understanding. They get along with students, and some of them can even inspire them. I was inspired by a primary school teacher. She was very kind, funny, and helpful. She showed us that not all teachers are strict. I believe she even had some influence on my life. I’m not exactly sure what I want to do in life, but if I become a teacher, I would like to be like her. Teaching could be more interesting if teachers used more photos or funny examples. It depends on the subject, but we could study outdoors, seeing things in real life rather than on a screen. That would particularly apply to biology or chemistry. The student - teacher relationship varies from teacher to student. I think the relationship has changed in recent years. Years ago, if a student had a complaint or problem with a teacher, he would talk to the teacher directly, and they would resolve the issue together. Nowadays, parents and students are interfering in almost every aspect of their child's life, whether it's been done wrongfully or not. Parents have more complaints than students. Not all parents, but some of them, cannot let their child out of the nest; they stick their nose into everything. That makes working for teachers hard and sometimes almost impossible. I really hope that in the future, they will let teachers do the work and trust their children to take care of themselves. My advice to teachers is to be a little more understanding, a little more funny, and a little more strict. Just be who you are and treat everyone equally. That is all you need to be a great teacher. Klara, 3a

6 5

A lesson I learned the hard way

“Be grateful for every little thing in your life”. When I was a year and a half old, I endured a life - threatening disease, and I am still bearing its consequences. All my life, I have been taking pills to lower my blood pressure. I was always the kid who was absent from school because I had to go to the doctor’s. Whenever I wear a shorter top, people ask about my scars, and I end up telling the same story all over again. The disease is still raging inside me, and the dosage of my medication increases with each visit to the doctor. It was just another visit; I never had a problem with it. The staff were friendly, the lunch was good, and everything felt easy because I never saw the disease as a big part of my life — partly because I was so young when it started, and I don’t really remember much. But this visit hurt me a lot. They told me the disease had worsened (again) and that I would need to start dialysis, which would take up a lot of my time and might even interrupt my studies. Even worse, they said I most likely won’t be able to have children unless I get a kidney transplant. The waiting list for an organ is extremely long, and even after the transplant, it would still be risky. So this brings me back to the first line: “Be grateful for every little thing in your life.” Be grateful that you can eat whatever you like, that you can do any sport you enjoy — but most importantly, cherish your life, even when it gets hard. After all, it has to rain for flowers to bloom.    haiku  haiku  haiku  haiku  

Do not apologise- words mean nothing to me now. Actions I forgive. Vasja, 4a

I thought I was right, then realised I was wrong. Now I understand. Karel, 4a

I truly love school, but my bed is a temptress, and she loves me more. Jure, 3a

7 6

Friendship and Trust Over the past few years, many of my friendships have changed. With some people, I have grown apart, while with others, my bond has grown stronger. As we get older, we start setting more boundaries— and sometimes, people cross them. Growing apart naturally doesn’t hurt as much, but when distance comes after a fight, it hurts deeply. I’ve learned that forgiveness is important because everyone makes mistakes. However, I’ve also learned that not everyone can be trusted. I’m not someone who trusts easily. The first people we should trust are our family members. Even though people sometimes break our trust, I believe we should still have faith that they can change. At some point in life, we meet someone we can truly rely on— someone who is always there for us and willing to forgive. Our first friendships usually begin in kindergarten or school. These early relationships help us develop social skills, which later make it easier to form friendships outside of school. I rarely get into conflicts or disagreements. I consider myself a calm person who expresses opinions directly and honestly. I dislike arguments, even though I often disagree with friends. I try to stay open- minded, which makes it easier to avoid conflict. To me, honesty, openness, and truthfulness are the most important qualities in a person. Without them, it’s impossible to maintain a healthy, lasting friendship. True friends aren’t just people we enjoy spending time with; they’re the ones we can trust, who support our goals, and who stand by us in difficult times. I believe that differences make friendships stronger — they allow us to help each other grow, learn new things, and discover new interests. Online friendships, on the other hand, often feel less real because those friends aren’t physically there when we feel down. They can’t fully understand how we react to things or how deeply we feel. They can’t comfort us in person when we need it. Since I’m mostly off social media, I don’t experience online drama. However, I have had misunderstandings over text before, simply because it’s hard to read someone’s emotions in messages. I am grateful to have met a friend I truly trust, and I hope our friendship will last forever. Julija, 3a What is true friendship? My definition of true friendship is helping them when they need it, expressing your feelings, always being there for them, and not getting mad at everything. Some people might say a true friend is someone you spend most of your time with, but that’s not true. The bond between you too is more important. 

8 7

Ko opravičilo ni dovolj V življenju se velikokrat znajdemo v situacijah, ko naredimo napako. Včasih gre za malenkost, ki jo lahko popravimo, rečemo oprosti, v nekaterih situacijah pa naredimo nekaj hujšega in opravičilo ni dovolj. V osnovni šoli sem s prijateljico napisala neprijazen komentar na spletu o punci, s katero sem bila v slabih odnosih. Mislila sem, da bo to samo preprosta šala, vendar je bila ona zaradi mojih besed zelo prizadeta. Ko sem to opazila, sem se ji opravičila, vendar besede opravičila njenega počutja niso spremenile. Spoznala sem pomen svojih besed in kako lahko vplivajo na nekoga. Pravo opravičilo ni samo beseda, temveč dejanje. Pokazati moramo, da nam je za besede in dejanja res žal in da tega ne želimo ponoviti. Včasih rečemo oprosti, saj si želimo svoja dejanja čim prej popraviti in se jih rešiti. Ampak v veliko primerih to ni dovolj. Ko opravičilo ni dovolj, moramo pokazati, da nam je zares žal, biti moramo potrpežljivi. Aiša, 1c Občutek krivde, ste ga že kdaj doživeli? Kadar opravičilo ni dovolj. Ko imaš v sebi neizmeren greh, za katerega se ti zdi, da je prepozno, da bi ga popravil. Ali pa, ko bi naredil vse, da se tisti dan ne bi zgodil. Mislim, da v življenju ni človeka, ki takšnega občutka ne bi doživel; včasih so opravičila dovolj, a opravičilo ni opravičilo brez spremembe. Beseda »oprosti« ne more vedno povrniti zaupanja. Spomnim se, v piko natančno, dneva v osnovni šoli, ko sem izgubila svojo najljubšo prijateljico. Prave prijatelje prepoznaš takrat, ko veš, da ti bodo vedno stali ob strani, te podpirali in predvsem razumeli. Spoznavaš nove prijatelje, a to ne pomeni, da pozabiš na stare ali pa jih kot jaz izdaš, ker misliš, da te bodo za to novi bolj cenili. Na osnovni šoli smo imeli precej dobrih učiteljev, a tudi tiste, ki so včasih pozabili, kje imajo glavo. Pri biologiji »se je ponudila priložnost«, da učiteljici ukrademo test. To je storila moja najboljša prijateljica in vsi smo pisali pet. Kdo je kradel, sem vedela le jaz, a sem mislila, da bom zakon, če o kraji povem prijateljem iz devetega razreda. Vse je ušlo izpod nadzora. Informacijo je dobila tudi ravnateljica, ki je moji prijateljici dodelila ukor. Takoj sem se ji opravičila, večkrat. A videla sem, da moje besede ne pomenijo nič v primerjavi s tem, kar sem naredila. Če bi le lahko, bi čas prevrtela nazaj! Razočaranja v njenih očeh in očeh njenih staršev pa si bom zapomnila za vedno. Potrebna sta čas in trud, da ponovno zgradimo to, kar smo nepremišljeno podrli, ampak včasih je prepozno. Ko opravičilo ni dovolj, moramo pokazati, da smo se iz napake nekaj naučili. Zara, 1c Ko opravičilo ni dovolj V življenju se velikokrat znajdemo v situacijah, ko naredimo napako. Včasih gre za malenkost, ki jo lahko popravimo, rečemo oprosti, v nekaterih situacijah pa naredimo nekaj hujšega in opravičilo ni dovolj. V osnovni šoli sem s prijateljico napisala neprijazen komentar na spletu o punci, s katero sem bila v slabih odnosih. Mislila sem, da bo to samo preprosta šala, vendar je bila ona zaradi mojih besed zelo prizadeta. Ko sem to opazila, sem se ji opravičila, vendar besede opravičila njenega počutja niso spremenile. Spoznala sem pomen svojih besed in kako lahko vplivajo na nekoga. Pravo opravičilo ni samo beseda, temveč dejanje. Pokazati moramo, da nam je za besede in dejanja res žal in da tega ne želimo ponoviti. Včasih rečemo oprosti, saj si želimo svoja dejanja čim prej popraviti in se jih rešiti. Ampak v veliko primerih to ni dovolj. Ko opravičilo ni dovolj, moramo pokazati, da nam je zares žal, biti moramo potrpežljivi. Aiša, 1c Občutek krivde, ste ga že kdaj doživeli? Kadar opravičilo ni dovolj. Ko imaš v sebi neizmeren greh, za katerega se ti zdi, da je prepozno, da bi ga popravil. Ali pa, ko bi naredil vse, da se tisti dan ne bi zgodil. Mislim, da v življenju ni človeka, ki takšnega občutka ne bi doživel; včasih so opravičila dovolj, a opravičilo ni opravičilo brez spremembe. Beseda »oprosti« ne more vedno povrniti zaupanja. Spomnim se, v piko natančno, dneva v osnovni šoli, ko sem izgubila svojo najljubšo prijateljico. Prave prijatelje prepoznaš takrat, ko veš, da ti bodo vedno stali ob strani, te podpirali in predvsem razumeli. Spoznavaš nove prijatelje, a to ne pomeni, da pozabiš na stare ali pa jih kot jaz izdaš, ker misliš, da te bodo za to novi bolj cenili. Na osnovni šoli smo imeli precej dobrih učiteljev, a tudi tiste, ki so včasih pozabili, kje imajo glavo. Pri biologiji »se je ponudila priložnost«, da učiteljici ukrademo test. To je storila moja najboljša prijateljica in vsi smo pisali pet. Kdo je kradel, sem vedela le jaz, a sem mislila, da bom zakon, če o kraji povem prijateljem iz devetega razreda. Vse je ušlo izpod nadzora. Informacijo je dobila tudi ravnateljica, ki je moji prijateljici dodelila ukor. Takoj sem se ji opravičila, večkrat. A videla sem, da moje besede ne pomenijo nič v primerjavi s tem, kar sem naredila. Če bi le lahko, bi čas prevrtela nazaj! Razočaranja v njenih očeh in očeh njenih staršev pa si bom zapomnila za vedno. Potrebna sta čas in trud, da ponovno zgradimo to, kar smo nepremišljeno podrli, ampak včasih je prepozno. Ko opravičilo ni dovolj, moramo pokazati, da smo se iz napake nekaj naučili. Zara, 1c

9 8 8

When Sorry Isn’t Enough When I was in second grade, my father told me I should study more. He told me that almost every time he saw me. I did study, but not enough, and now, when I look back, I know I should have listened to him. At the end of May, I had eight failing grades, and of course, I did not want to fail the year. So, like any irresponsible person, I started studying at the last minute before the tests. In May and June, we had time to improve our grades, so I studied harder than I ever had before. I passed seven out of eight subjects but failed mathematics. My father was not happy, and when I told him there would be resit exams, he was still disappointed. I didn’t show up for my first exam because I had mixed up the dates. I failed the second one with a miserable 26%. Even the teacher said I did worse than she had expected. When I told my mum I would have to repeat the second grade, she comforted me. My father was really angry with me, and he said some painful things. I said sorry, but that was not enough. Vasja, 4a

10 9

Že dolgo vem, da imajo dejanja svoje posledice. V življenju pogosto naredimo napake, ki lahko vplivajo na našo prihodnost. Pogosto se za napake opravičimo. Nedavno sem prejela opravičilo. Prišlo je od nekoga, s katerim sva si bila včasih blizu, ampak so se najine poti razšle zaradi napačnih odločitev in besed, ki niso bile dobro premišljene in iskrene. Ko sem dobila opravičilo, sem v sebi začutila olajšanje, presenečenje, tudi občutek sreče, ampak ta občutek ni trajal dolgo, saj sem vedela, da so dejanja pomembnejša od besed, ki so na hitro zapisane le zato, da bi oprostila. Po vsem, kar se je zgodilo, nisem bila prepričana, ali sem pripravljena odpustiti zaradi svojega samospoštovanja, a vedela sem, da je opravičilo korak do pobotanje. Vsaka beseda v sporočilu je nosila težo iskrenosti in obžalovanja za storjena dejanja. Bilo je, kot da bi nekdo poskušal z razumom popraviti nekaj, kar je bilo nekoč zlo mljeno z nepremišljenim srcem. Čeprav se preteklosti ne da izbrisati, sem razumela, da včasih ljudje resnično odrastejo v boljše osebe ne zaradi časa, ampak zaradi bolečine, ki jih spremeni. Tisti trenutek sem spoznala, da opravičilo ni le prošnja za odpuščanje, ampak tudi priznanje odgovornosti. Ni dokaz šibkosti, temveč poguma. Morda zato opravičila pogosto pomenijo nov začetek ne nujno v odnosu z drugim človekom, temveč da postanemo boljša oseba. Sprejela sem opravičilo, vendar ne do te mere, da bi bilo med nama vse tako, kot je bilo nekoč. Oba sva vedela, da se stvari ne bodo nikoli več vrnile na staro pot. Kljub temu sem cenila, da je zbral pogum in mi napisal opravičilo, čeprav sem globoko v sebi vedela, da opravičilo samo po sebi ni dovolj. Besede lahko zacelijo rane, ne morejo pa izbrisati spominov ali bolečine, ki jo povzročijo dejanja. Sčasoma sem spoznala, da opravičilo ni konec, temveč šele začetek procesa, v katerem se učimo sprejemati, razumeti. Odpuščanje ne pomeni pozabe, ampak odločitev, da ne dovolimo preteklosti, da nas zadrži. Pomembno je, da ohranimo svoje samospoštovanje in se zavedamo, da včasih ni treba, da se vse popravi – dovolj je, da se iz tega nekaj naučimo. Vsaka izkušnja, tudi boleča, nas oblikuje in nas nauči, kako biti močnejši, zrelejši in bolj iskreni do sebe. Zoja, 1c Že dolgo vem, da imajo dejanja svoje posledice. V življenju pogosto naredimo napake, ki lahko vplivajo na našo prihodnost. Pogosto se za napake opravičimo. Nedavno sem prejela opravičilo. Prišlo je od nekoga, s katerim sva si bila včasih blizu, ampak so se najine poti razšle zaradi napačnih odločitev in besed, ki niso bile dobro premišljene in iskrene. Ko sem dobila opravičilo, sem v sebi začutila olajšanje, presenečenje, tudi občutek sreče, ampak ta občutek ni trajal dolgo, saj sem vedela, da so dejanja pomembnejša od besed, ki so na hitro zapisane le zato, da bi oprostila. Po vsem, kar se je zgodilo, nisem bila prepričana, ali sem pripravljena odpustiti zaradi svojega samospoštovanja, a vedela sem, da je opravičilo korak do pobotanje. Vsaka beseda v sporočilu je nosila težo iskrenosti in obžalovanja za storjena dejanja. Bilo je, kot da bi nekdo poskušal z razumom popraviti nekaj, kar je bilo nekoč zlo mljeno z nepremišljenim srcem. Čeprav se preteklosti ne da izbrisati, sem razumela, da včasih ljudje resnično odrastejo v boljše osebe ne zaradi časa, ampak zaradi bolečine, ki jih spremeni. Tisti trenutek sem spoznala, da opravičilo ni le prošnja za odpuščanje, ampak tudi priznanje odgovornosti. Ni dokaz šibkosti, temveč poguma. Morda zato opravičila pogosto pomenijo nov začetek ne nujno v odnosu z drugim človekom, temveč da postanemo boljša oseba. Sprejela sem opravičilo, vendar ne do te mere, da bi bilo med nama vse tako, kot je bilo nekoč. Oba sva vedela, da se stvari ne bodo nikoli več vrnile na staro pot. Kljub temu sem cenila, da je zbral pogum in mi napisal opravičilo, čeprav sem globoko v sebi vedela, da opravičilo samo po sebi ni dovolj. Besede lahko zacelijo rane, ne morejo pa izbrisati spominov ali bolečine, ki jo povzročijo dejanja. Sčasoma sem spoznala, da opravičilo ni konec, temveč šele začetek procesa, v katerem se učimo sprejemati, razumeti. Odpuščanje ne pomeni pozabe, ampak odločitev, da ne dovolimo preteklosti, da nas zadrži. Pomembno je, da ohranimo svoje samospoštovanje in se zavedamo, da včasih ni treba, da se vse popravi – dovolj je, da se iz tega nekaj naučimo. Vsaka izkušnja, tudi boleča, nas oblikuje in nas nauči, kako biti močnejši, zrelejši in bolj iskreni do sebe. Zoja, 1c

11 10 10

Dogodek, ki mi je dal misliti Bilo je običajno jesensko jutro. Zbudil sem se, se pripravil za šolo in nekaj pojedel. Pozdravil sem mamo in očeta ter stopil skozi vhodna vrata. Nemudoma me je zadel mrzel vetrič. Zunaj se je slišalo šumenje listov in skozi meglico so se videli značilni jesenski odtenki oranžne barve. Odkorakal sem do bližnje avtobusne postaje in se vkrcal na avtobus. V naglici sem sestopil z avtobusa in se odpravil proti šoli, ko sem ob robu pločnika zagledal starejšega gospoda, ki je skušal pobrati nekaj kovancev, ki so mu padli iz žepa. Sprva sem le opazoval, če mu bo kdo priskočil na pomoč, a se to ni zgodilo. Sklonil sem se in pobral drobiž. Gospod se mi je nasmehnil, mi stisnil roko in rekel: »Hvala, mladi mož, polepšal si mi dan.« Pozdravil sem ga in nadaljeval svojo pot. Pripetljaj ni bil nič posebnega, a začel sem razmišljati. Zakaj se ni nihče ustavil in imel malce sočutja do gospoda? Ko pomislim, sem tudi sam sprva skoraj šel mimo njega. Prišel sem do šole in nadaljeval dan kot običajno. Ta dogodek mi je dal misliti, kako pomembno je ostati prijazen, sočuten in pozoren do drugih. Za vse je lažje, če si pomagamo, zato ne vidim razloga, da si ne bi. V svetu, v katerem se vsem nenehno mudi, pozabljamo na majhne geste. Pozabljamo, da že drobna pomoč in prijaznost lahko komu veliko pomeni. Zatopljeni smo v svoje težave in obveznosti, zato ne vidimo tistih okoli sebe. Dogodek me je naučil, da ni treba vložiti ogromno truda, da storimo dobro delo. Od takrat se trudim biti bolj pozoren do ljudi okoli sebe. Morda ne morem spremeniti sveta, lahko pa komu polepšam dan. Gregor, 1c   haiku  haiku  haiku  haiku   When they exploit you, you have to be confident and never give up. Karel, 4a Just look at the clouds, and stand in the yellow creek- you will get used to it. Jure, 3a When the stars are up and the moon begins to shine our mind is quiet. Brina, 2b

12 11

A moment that made me think Everybody has a moment like this — you may not realise it at first, but when you look back, you see how it changed you. Mine came two years ago, at the beginning of my second year of high school. Before I tell you what happened, you should know something about me — I ride bikes. It’s not just about getting around; I ride mountain bikes. When you participate in such a sport, there’s a good chance that sooner or later, you’ll have a crash. That’s exactly what happened to me. I went to Podutik with some of my friends, where we planned to spend the day riding trails and jumping the jumps the locals had built. Most people can’t imagine what kind of jumps I’m talking about, so to put things into perspective, the biggest one is about 15 metres long, and the take -off itself is about 2.5 metres high. It’s a big jump! We got there, and everything was going well — we were hitting the smaller jumps, trying out some new tricks — and then we decided to do the “big one.” It was my first attempt at such a jump, and I was feeling confident. I did a couple of run - ins to check the speed, and that’s the last thing I remember. My friends told me I did jump and made it over the gap, but my landing was a bit harsh. It might have been the wind, or it might have been my mistake — all I know is that my mum picked me up and took me to the hospital, where I spent the night and the next day. The ride to the ER and the whole process are a bit foggy; all I remember is waking up the next morning in the hospital, with the nurses telling me I had to rest. So there I was, having my moment — thinking about what’s next. Should I quit mountain biking or keep going? Most of my family were telling me to stop or “find something else,” but leaving it all behind just felt wrong. The following week, which I had to spend resting at home, gave me time to think — and I decided to keep going. Now, after two years, I’m glad I did. Of course, it’s a bit dangerous, but all the people I’ve met and all the places I’ve been to because of my bike make it worth it — not to mention the pure fun and adrenaline that come with it. Gašper, 4a A moment that made me think Everybody has a moment like this — you may not realise it at first, but when you look back, you see how it changed you. Mine came two years ago, at the beginning of my second year of high school. Before I tell you what happened, you should know something about me — I ride bikes. It’s not just about getting around; I ride mountain bikes. When you participate in such a sport, there’s a good chance that sooner or later, you’ll have a crash. That’s exactly what happened to me. I went to Podutik with some of my friends, where we planned to spend the day riding trails and jumping the jumps the locals had built. Most people can’t imagine what kind of jumps I’m talking about, so to put things into perspective, the biggest one is about 15 metres long, and the take -off itself is about 2.5 metres high. It’s a big jump! We got there, and everything was going well — we were hitting the smaller jumps, trying out some new tricks — and then we decided to do the “big one.” It was my first attempt at such a jump, and I was feeling confident. I did a couple of run - ins to check the speed, and that’s the last thing I remember. My friends told me I did jump and made it over the gap, but my landing was a bit harsh. It might have been the wind, or it might have been my mistake — all I know is that my mum picked me up and took me to the hospital, where I spent the night and the next day. The ride to the ER and the whole process are a bit foggy; all I remember is waking up the next morning in the hospital, with the nurses telling me I had to rest. So there I was, having my moment — thinking about what’s next. Should I quit mountain biking or keep going? Most of my family were telling me to stop or “find something else,” but leaving it all behind just felt wrong. The following week, which I had to spend resting at home, gave me time to think — and I decided to keep going. Now, after two years, I’m glad I did. Of course, it’s a bit dangerous, but all the people I’ve met and all the places I’ve been to because of my bike make it worth it — not to mention the pure fun and adrenaline that come with it. Gašper, 4a

13 12 12

When I finally understood There are many materialistic people these days. That’s why I once thought I could impress a girl with money. When I was in 9th grade, I fell in love with a girl and believed I could win her over with my funny personality and acting skills. Within a few weeks, we were together, but she always wanted to go out for ice cream and other treats. A few weeks later, I realised the love wasn’t real, and we broke up. After that, I kept looking for someone genuine, but I kept meeting girls like her. Then I fell in love again and thought things were finally going well — until I realised I was doing everything she wanted while feeling completely used. My world fell apart that day. I felt hopeless and depressed. Punk and metal music helped me a lot during that time. All I did was eat, sleep, and go out with my friends on weekends. I also went to concerts, where I could let all my emotions out. When I finished 2nd grade, I went to a concert by The Exploited . In the mosh pit — a circle where people push each other and headbang — I noticed a girl who looked thirsty, so I offered her a drink. She came over and started talking to me. I was shocked — a pretty girl was talking to a random guy like me! When the concert ended, she gave me her number. After a while, she told me she liked me — not for money or looks, but for my personality and style. We started dating, and from that day on, I finally understood that punks and metalheads are the sweetest creatures on Earth.  When I finally understood There are many materialistic people these days. That’s why I once thought I could impress a girl with money. When I was in 9th grade, I fell in love with a girl and believed I could win her over with my funny personality and acting skills. Within a few weeks, we were together, but she always wanted to go out for ice cream and other treats. A few weeks later, I realised the love wasn’t real, and we broke up. After that, I kept looking for someone genuine, but I kept meeting girls like her. Then I fell in love again and thought things were finally going well — until I realised I was doing everything she wanted while feeling completely used. My world fell apart that day. I felt hopeless and depressed. Punk and metal music helped me a lot during that time. All I did was eat, sleep, and go out with my friends on weekends. I also went to concerts, where I could let all my emotions out. When I finished 2nd grade, I went to a concert by The Exploited . In the mosh pit — a circle where people push each other and headbang — I noticed a girl who looked thirsty, so I offered her a drink. She came over and started talking to me. I was shocked — a pretty girl was talking to a random guy like me! When the concert ended, she gave me her number. After a while, she told me she liked me — not for money or looks, but for my personality and style. We started dating, and from that day on, I finally understood that punks and metalheads are the sweetest creatures on Earth.  When I was in year 7, at primary school, I had a best friend. We hung out every day and did everything together. Then everything changed. We got a new classmate, a very nice girl, and my best friend started spending a lot of time with her. She began ditching me, just as she had done with another girl before. I realised she wasn’t a true friend and that I needed to change my friend group to people who cared about me. Now I know I made the right decision and have the best friends in the world. What I want to say is that you need to be careful when choosing your friends and whom you trust.  When I was in year 7, at primary school, I had a best friend. We hung out every day and did everything together. Then everything changed. We got a new classmate, a very nice girl, and my best friend started spending a lot of time with her. She began ditching me, just as she had done with another girl before. I realised she wasn’t a true friend and that I needed to change my friend group to people who cared about me. Now I know I made the right decision and have the best friends in the world. What I want to say is that you need to be careful when choosing your friends and whom you trust. 

14 13 13

Dan, ko je šlo vse narobe Bilo je še eno ponedeljkovo jutro, že tako najslabši dan v tednu. Imel si lep vikend, ki je minil prehitro, in zdaj moraš zopet v šolo. Ko sem se zbudil, sem se počutil grozno. Spal sem zelo slabo in zunaj je bila še čista tema. Raje bi samo zaspal. Ko sem pogledal na uro, me je skoraj kap. Zbudil sem se deset minut prepozno in moj avtobus naj bi odpeljal čez pet minut. Uro sem po nesreči izklopil in me zato ni zbudila. Hitro sem se pripravil in tekel do postaje, če mi slučajno uspe ujeti avtobus, a mi seveda ni. Na koncu sem moral na drug avtobus in precej zamudil k pouku. Prišel sem v razred in se opravičil učiteljici za zamudo. Gledala me je s tistim svojim pogledom. Med uro slovenščine, ki se je še nisem učil, pisali pa smo čez en teden, je učiteljica velikokrat izbirala mene, da odgovorim na vprašanja v delovnem zvezku, jaz pa nisem znal in sem samo čakal, da nekdo odgovori namesto mene. Edini dober del dneva je bila italijanščina, ki mi je zelo všeč, in pa razprave s sošolci. Ko je bil čas za malico, sem ugotovil, da sem jo pozabil doma. Zaradi vsega sem bil cel dan utrujen, zaspan in lačen. Pri fiziki, ki je bila zadnja ura dneva, sem samo čakal, da bo ure konec, in stalno gledal na uro. Poskusil sem rešiti kak primer, a sem ugotovil, da zaman. Ko je bilo končno konec ure, sem šel na postajo, saj sem želel čimprej domov. Na avtobusu sem na srečo dobil sedež in zaspal. Ko sem se zbudil, sem ugotovil, da sem se odpeljal štiri postaje predaleč. Prišel sem domov utrujen od hoje, zaspan in zelo lačen. Pojedel sem kosilo, ki mi je zelo teknilo. Med pospravljanjem posode iz pomivalnega stroja sem prevrnil kozarec in ga razbil. Mami mi je samo rekla, da to ni prvič. Ko sem praznil torbo, sem ugotovil, da sem v šoli pozabil jakno. Čas je bil za trening in mislil sem, da mi bo zelo koristil, saj bom na svežem zraku in se sprostil, a nisem imel prav. Že med ogrevanjem sem se spotaknil čez žogo, potem pa so bile kondicijske vaje, ki so me čisto izmučile, tako da sem bil na koncu med igro večinoma na golu. Domov sem prišel čisto pobit, se stuširal in vedel, da se moram še malo učiti. Rekel sem si, da si bom vsaj malo pogledal zgodovino, a ko sem odprl zvezek, nisem vedel, kje začeti. Celo telo je bilo izmučeno in po petih minutah sem se odločil, da imam dovolj. Preden sem šel spat, sem vsaj malo užival in sem gledal televizijo. Ko sem se že pripravljal na spanje, me je zadelo. Nisem še napisal spisa za slovenščino, ki sem ga moral natipkati in ga poslati v spletno učilnico. Nekako mi je uspelo tudi to. Spat sem šel zelo pozno. Ugotovil sem, da je to res eden tistih dni, ko nič ne gre po tvoje, a po drugi strani je jutri nov dan, nova priložnost in – upam - manj nesreč. Vsaj budilko sem preveril najmanj trikrat. Luka, 1c Dan, ko je šlo vse narobe Bilo je še eno ponedeljkovo jutro, že tako najslabši dan v tednu. Imel si lep vikend, ki je minil prehitro, in zdaj moraš zopet v šolo. Ko sem se zbudil, sem se počutil grozno. Spal sem zelo slabo in zunaj je bila še čista tema. Raje bi samo zaspal. Ko sem pogledal na uro, me je skoraj kap. Zbudil sem se deset minut prepozno in moj avtobus naj bi odpeljal čez pet minut. Uro sem po nesreči izklopil in me zato ni zbudila. Hitro sem se pripravil in tekel do postaje, če mi slučajno uspe ujeti avtobus, a mi seveda ni. Na koncu sem moral na drug avtobus in precej zamudil k pouku. Prišel sem v razred in se opravičil učiteljici za zamudo. Gledala me je s tistim svojim pogledom. Med uro slovenščine, ki se je še nisem učil, pisali pa smo čez en teden, je učiteljica velikokrat izbirala mene, da odgovorim na vprašanja v delovnem zvezku, jaz pa nisem znal in sem samo čakal, da nekdo odgovori namesto mene. Edini dober del dneva je bila italijanščina, ki mi je zelo všeč, in pa razprave s sošolci. Ko je bil čas za malico, sem ugotovil, da sem jo pozabil doma. Zaradi vsega sem bil cel dan utrujen, zaspan in lačen. Pri fiziki, ki je bila zadnja ura dneva, sem samo čakal, da bo ure konec, in stalno gledal na uro. Poskusil sem rešiti kak primer, a sem ugotovil, da zaman. Ko je bilo končno konec ure, sem šel na postajo, saj sem želel čimprej domov. Na avtobusu sem na srečo dobil sedež in zaspal. Ko sem se zbudil, sem ugotovil, da sem se odpeljal štiri postaje predaleč. Prišel sem domov utrujen od hoje, zaspan in zelo lačen. Pojedel sem kosilo, ki mi je zelo teknilo. Med pospravljanjem posode iz pomivalnega stroja sem prevrnil kozarec in ga razbil. Mami mi je samo rekla, da to ni prvič. Ko sem praznil torbo, sem ugotovil, da sem v šoli pozabil jakno. Čas je bil za trening in mislil sem, da mi bo zelo koristil, saj bom na svežem zraku in se sprostil, a nisem imel prav. Že med ogrevanjem sem se spotaknil čez žogo, potem pa so bile kondicijske vaje, ki so me čisto izmučile, tako da sem bil na koncu med igro večinoma na golu. Domov sem prišel čisto pobit, se stuširal in vedel, da se moram še malo učiti. Rekel sem si, da si bom vsaj malo pogledal zgodovino, a ko sem odprl zvezek, nisem vedel, kje začeti. Celo telo je bilo izmučeno in po petih minutah sem se odločil, da imam dovolj. Preden sem šel spat, sem vsaj malo užival in sem gledal televizijo. Ko sem se že pripravljal na spanje, me je zadelo. Nisem še napisal spisa za slovenščino, ki sem ga moral natipkati in ga poslati v spletno učilnico. Nekako mi je uspelo tudi to. Spat sem šel zelo pozno. Ugotovil sem, da je to res eden tistih dni, ko nič ne gre po tvoje, a po drugi strani je jutri nov dan, nova priložnost in – upam - manj nesreč. Vsaj budilko sem preveril najmanj trikrat. Luka, 1c

15 14 14

Bilo je jutro v osmem razredu. Slab dan se je začel že s tem, da sem zaspala in zamujala k pouku. Mami je besnela, me priganjala in me še bolj živcirala z besedami, da bom zamudila. Ko sem stopila v razred, so me seveda vsi pogledali. Učiteljici sem se opravičila in rekla, da sem zaspala. Sošolec je nekaj rekel, a njegovih besed žal nisem slišala. Vsi so se začeli smejati in me gledati, a nisem vedela, čemu so se smejali. Še danes ne vem, zakaj. Bilo mi je neprijetno. Naslednjo uro smo imeli naravoslovje. Tisto uro sem bila zelo živčna, saj smo po uri dobili ocene pri geografiji. Sošolec, ki je sedel za mano, je na ves glas rekel: »Poglejte, Manca je čisto prepotena!« Vsi so se začeli smejati in se pogovarjati med seboj. Sama pa sem želela oditi iz razreda. Šlo mi je na jok, počutila sem se grozno. Ampak učiteljica naravoslovja je stopila na mojo stran in rekla, da je to čisto normalo, da se vsi potimo. Postalo mi je toplo pri srcu. (Od tistega dne sem imela učiteljico še rajši.) Počutila sem se bolje, a sošolec je rekel, da je normalno, da švicamo, a ne toliko kot jaz. Zopet me je udarilo nelagodje. Pri geografiji smo dobili teste. Ko je učiteljica delila teste, sem pričakovala dobro oceno, saj sem se veliko učila. Ampak ko je bil na vrsti moj test, mi je rekla, da je več pričakovala od mene. Ko je izgovorila te besede, mi je zastal dih. Srce mi je začelo biti hitreje, postala sem živčna, nisem si upala obrniti testa, da bi videla oceno. Namesto mene je pogledala prijateljica. Njen izraz na obrazu mi ni bil preveč všeč. Bila sem radovedna in še sama pogledala, katero oceno sem dobila. Bila je dve. Ko sem zagledala to številko, sem bila presenečena in sem zajokala. To je bila moja prva dvojka v življenju. Zadnjo uro smo imeli športno, pri kateri sem še kar jokala. Nisem bila edina, še dve sošolki nista bili zadovoljni z oceno. Učiteljica športne nas je pomirila in spravila v smeh. Ko sem prišla domov in mami povedala za oceno, me je potolažila tudi ona. Pripravila sem se za trening in z mami sva odšli od doma. Ko sva se že nekaj časa peljali, sem ugotovila, da pot ni prava. Mami me je želela presenetiti in me ni odpeljala na trening, temveč v kino. Zelo me je razveselila, postala sem veliko boljše volje. Zaključek dneva konec koncev le ni bil tako slab dan. Imam mami, ki me bo v vsakem primeru podprla, pa ni važno, kako potrta ali žalostna bom. Mami bo vedno našla način, kako me spraviti v dobro voljo. Manca P., 1c Bilo je jutro v osmem razredu. Slab dan se je začel že s tem, da sem zaspala in zamujala k pouku. Mami je besnela, me priganjala in me še bolj živcirala z besedami, da bom zamudila. Ko sem stopila v razred, so me seveda vsi pogledali. Učiteljici sem se opravičila in rekla, da sem zaspala. Sošolec je nekaj rekel, a njegovih besed žal nisem slišala. Vsi so se začeli smejati in me gledati, a nisem vedela, čemu so se smejali. Še danes ne vem, zakaj. Bilo mi je neprijetno. Naslednjo uro smo imeli naravoslovje. Tisto uro sem bila zelo živčna, saj smo po uri dobili ocene pri geografiji. Sošolec, ki je sedel za mano, je na ves glas rekel: »Poglejte, Manca je čisto prepotena!« Vsi so se začeli smejati in se pogovarjati med seboj. Sama pa sem želela oditi iz razreda. Šlo mi je na jok, počutila sem se grozno. Ampak učiteljica naravoslovja je stopila na mojo stran in rekla, da je to čisto normalo, da se vsi potimo. Postalo mi je toplo pri srcu. (Od tistega dne sem imela učiteljico še rajši.) Počutila sem se bolje, a sošolec je rekel, da je normalno, da švicamo, a ne toliko kot jaz. Zopet me je udarilo nelagodje. Pri geografiji smo dobili teste. Ko je učiteljica delila teste, sem pričakovala dobro oceno, saj sem se veliko učila. Ampak ko je bil na vrsti moj test, mi je rekla, da je več pričakovala od mene. Ko je izgovorila te besede, mi je zastal dih. Srce mi je začelo biti hitreje, postala sem živčna, nisem si upala obrniti testa, da bi videla oceno. Namesto mene je pogledala prijateljica. Njen izraz na obrazu mi ni bil preveč všeč. Bila sem radovedna in še sama pogledala, katero oceno sem dobila. Bila je dve. Ko sem zagledala to številko, sem bila presenečena in sem zajokala. To je bila moja prva dvojka v življenju. Zadnjo uro smo imeli športno, pri kateri sem še kar jokala. Nisem bila edina, še dve sošolki nista bili zadovoljni z oceno. Učiteljica športne nas je pomirila in spravila v smeh. Ko sem prišla domov in mami povedala za oceno, me je potolažila tudi ona. Pripravila sem se za trening in z mami sva odšli od doma. Ko sva se že nekaj časa peljali, sem ugotovila, da pot ni prava. Mami me je želela presenetiti in me ni odpeljala na trening, temveč v kino. Zelo me je razveselila, postala sem veliko boljše volje. Zaključek dneva konec koncev le ni bil tako slab dan. Imam mami, ki me bo v vsakem primeru podprla, pa ni važno, kako potrta ali žalostna bom. Mami bo vedno našla način, kako me spraviti v dobro voljo. Manca P., 1c

16 15 15

Oops! I still cringe about it. Do you ever think about your younger self and remember the weird and cringe things you did? I think about that sometimes. I still remember many things and laugh at myself. When I was in kindergarten, we went on a three - day trip. We were sleeping in a big house with rooms full of bunk beds. Every night, after a long day filled with activities, we would sit on the stairs and watch an animated film. I remember there was a boy I liked as much as you can like someone at this age, and I always wanted to sit next to him during the movie. There were other younger kids in the house as well. I started telling a younger kid how cool we were because we watched a TV programme called Minimax, which only featured films for big kids. At that moment, I thought I was so cool for saying that, and how impressed my crush would be, but now I think it was a funny thing to do. After a while, I needed to use the bathroom, and when I came back, I found another kid had taken my seat. I started crying and ran to my teacher, saying someone had taken my seat. The teacher tried to calm me down, but I wouldn't sit anywhere else. Eventually, she told that kid to move. While I was feeling happy, I now think my crush thought I was weird, and probably everyone else did too. So now, when I think about it, I cringe a lot because it was so embarrassing. But even though I remember that, I hope the boy does not, since we were so young, which calms me a little.  4a

17 16

Nekoč in danes: kaj bi rekla sebi iz preteklosti Če bi se lahko srečala s svojo mlajšo različico, bi jo najprej dolgo opazovala. Videla bi jo, kako se trudi biti popolna pri vsaki stvari – od domačih nalog do odnosov s prijatelji, od tekmovanj v športu do drobnih vsakdanjih odločitev. Opazovala bi, kako si jemlje k srcu vsako napako in kako prevečkrat skuša ugajati ljudem okoli sebe, četudi včasih niti ne ve, kaj sama želi. Spomnila bi jo na trenutke, ko je bila razočarana ali žalostna zaradi svojih neuspehov, in ji povedala, da je povsem normalno, da ni vedno tako, kot si želi. Takrat bi se ji nasmehnila in si mislila, da bo vse, kar je zdaj težko, nekoč smiselno, četudi se ji zdi, da se svet okoli nje ruši. Povedala bi ji, naj se ne boji sprememb, četudi pridejo nenadoma in brez opozorila. Vsaka sprememba prinese nekaj novega, nekaj, kar bo sčasoma postalo pomembno. Svetovala bi, naj posluša svoje občutke in ne mnenje vseh okoli sebe, ker nihče ne živi njenega življenja in nihče ne čuti njenih strahov ali sanj. Padci niso dokaz šibkosti; pravi pogum je, da vstaneš in nadaljuješ, tudi ko bi najraje obupala. Prav tako bi ji svetovala, naj ne hiti odraščati, temveč naj si vzame čas za smeh, za prijatelje in za drobne trenutke, ki jih ne sme spregledati. Naj si dovoli biti otrok, tudi če želi biti odrasla. Vsak posamezni trenutek, ki se zdi nepomemben, ima svojo vrednost, in vsaka bolečina ali razočaranje bo nekoč razlog, da bo postala močnejša, odločnejša in sočutnejša. Ko danes pogledam nazaj, vidim, da sem zaradi svojih napak, dvomov in majhnih zmag postala to, kar sem. Ne popolna, ampak resnična. Če bi se srečala z mlajšo različico sebe, bi ji rekla: »Zaupaj si. Zmoreš več, kot si misliš.« Spomnila bi jo na trenutke, ko se je bala, da ne bo kos izzivom, in ji pokazala, da prav ti trenutki ustvarjajo pogum. Danes razumem, da ni treba, da je vse popolno, da ni treba slediti vsakemu pravilu in da je v redu čutiti strah ali dvom. Pomembno je, da ne obupaš, da se učiš iz vsakega trenutka in da verjameš vase, tudi kadar drugi dvomijo. Na koncu bi ji rekla, naj vedno sledi svojim občutkom, ostane iskrena do sebe in se ne boji napak, ker prav napake učijo, kako postati močnejši, sočutnejši in resničnejši. Ajda, 1c   haiku  haiku  haiku  haiku  

Freshmen block the halls, but we were like that, too. So they’re fine, I guess. Jure, 3a

From where the wind blows, the leaves flow and acorns roll, with nothing in their way. Leo, 2b

18 17

What I Would Tell My Younger Self There are many things I would like to tell my younger self. “Don’t shave your eyebrows — you’ll regret it!” or “Study more!” I know it’s exhausting, but the feeling of getting a good grade is much more satisfying than scrolling on your phone. All these things had to happen, and I learned from them. (Yes, I only pluck my eyebrows now. I’ve learned my lesson.) But that’s just life, I guess — you make a stupid mistake, but you learn from it. I hate it when people say, “Everything happens for a reason.” No, it doesn’t. Little me didn’t need to go through all the things she did. She didn’t know any better, and she was naïve. I can’t go back and change the past, but if I could, I would comfort her and say: “Your brother and sister still love you. It’s not your fault they left. Things at home are about to get a bit rocky, but you’ll manage. You’ll get angry, you’ll get sad, and you’ll be confused. Remember to let it all out. Cry if you need to cry, punch a pillow if you’re angry. I promise you’ll see them again — not very soon, but trust me, you will.”To my 15 - and 16 -year- old self: “You’ve smoked, haven’t you? You feel cool and rebellious, but it’s about to get worse. The thing you reported to the police won’t be solved. You’ll go to court many times, but it won’t fix anything. I’m genuinely sorry the court wasn’t on your side. I’m sorry you had to see him face -to face in court. It will be over soon. The stress and depression will get to you, and you’ll take the first pill. You’ll feel good for a few hours, but when the comedown hits, you’ll want more. Sadly, I can’t stop you. You’ll get addicted and do things I wish you hadn’t done. The people around you aren’t real friends — they feed your addiction and don’t really care. You’re so deep into it that help doesn’t seem like an option. I get it — you don’t want to go home. You seek comfort in substances instead of your parents. You’ll run away from home, but the last time will be the worst. He’ll hurt you. You might not realise it right away, but you will soon. You’ll be embarrassed, and he’ll take advantage of that. It’ll happen again. This time, you’ll be too drugged to realise or to defend yourself. If it’s any comfort, you won’t remember it fully later. There will be a third time. You’ll come home on the third day. You’ll be hospitalized for a while, but it only gets better from there. Rehab will be hell, but soon enough, you’ll want to get better. You’ll seek help — and it will get better.” In second grade, you might get bullied a bit and hear stupid rumours. It’s awful, I know, but those people feed on your misery, so don’t give them the satisfaction. You’ll get a fantastic boyfriend — a bit dorky, but full of love. You’ll help each other become your best selves. Physical touch will be hard at first, but he won’t push you. Remember to communicate and be honest. See? You’re doing so much better now. It’s been a year since it happened. Look how far you’ve come — I’m proud of you. Third grade is going to be okay. Your grades might be a bit low (I told you to study a week before the test, not the day before), but you’ll push through. It’s your 18th birthday soon. Make sure to party hard — and get the piercing you won’t regret.

19 18



I would tell my younger self to grab every opportunity, read more books, and not be lazy. I should listen in school and not throw away my talents. Be more respectful to my parents and connect more with my older sister. Do lots of sports, read books, and try to talk more to people. Don’t care about what others think of you. Don’t spend the money on unimportant things, and argue too much with your family and friends.



Vedno sem bila zelo prijazna do vseh. Vsakomur sem pomagala in z vsemi sem bila prijateljica. Nato me je v 7. razredu najboljša prijateljica izdala. Nenadoma je bilo v mojem razredu več sošolk in sošolcev nesramnih do mene. Nisem se počutila dobro, doma sem jokala, a v šoli tega nisem pokazala. Zaradi stisk sem se v začetku osmega razreda prešolala na šolo, ki je imela drugačen način poučevanja , in sem se umaknila iz okolja, ki mi je bilo nenaklonjeno. Na novi šoli sem se zelo hitro povezala s sošolci, z vsemi v razredu sem se dobro razumela. Medtem pa so nekatere soplesalke, ki trenirajo z menoj, govorile o meni neresnico. Zaradi tega sem se počutila res slabo, a sem imela vsaj dobre prijateljice v šoli. A se je tudi v šoli izkazalo, da vse le niso moje prijateljice, saj so govorile za mojim hrbtom in me izdajale. Ugotovila sem, da sem bila preveč naivna in da sem prehitro zaupala ljudem. Ne bom rekla, da zdaj nisem naivna, sem, a ne tako kot včasih, sedaj znam bolje presoditi ljudi okoli sebe. Če bi imela priložnost nagovoriti sebe iz preteklosti, bi si rekla, da je treba zaupati svojemu občutku, da naj bom takšna, kot sem, in ni treba, da sem vedno všeč drugim. Dobro je, če imamo koga ob sebi, da se lahko pogovorimo, izpovemo, ker ni dobro, da držimo stvari v sebi. Meni zelo pomaga tudi, če poslušam glasbo in plešem. Najlepše pa je, ko imaš prijatelja, ki te sprejema takega, kot si, te posluša in ti tudi pove, kakšno je njegovo iskreno mnenje. Nika, 1c

20 19

Made with FlippingBook - Online magazine maker