Oskarjeva Kitajska

po svoje. Po osmih letih vojskovanja je bila Kitajska povsem izčrpana, gospodarske razmere so bile katastrofalne. Utrpela je 1,3 milijona vojaških in 9 milijonov civilnih žrtev ter neizmerno materialno škodo. 1945-49: Državljanska vojna: Vnel se je boj za oblast med komunisti in nacionalisti. Obe strani sta si v prejšnji vojni pridobivali svoja ozemlja, svoje privržence in večali svojo vojsko. V tej vojni je SZ podpirala komuniste, ZDA so podpirale nacionalistično vlado. Glavno torišče napetosti je bila Mandžurija. Sprva je zmagovala vladna vojska, na koncu pa so zmagali komunisti, ki so osvojili vse ozemlje današnje Kitajske razen Tibeta in Xianjianga. 1. oktobra 1949 je Mao Zedong na Trgu nebeškega miru v Pekingu razglasil ustanovitev Ljudske republike Kitajske. Čangkajšek je z enotami svoje elitne vojske in državnimi rezervami zlata, srebra in tujih valut pobegnil na otok Tajvan, kjer je prevzel oblast in ustanovil novo vlado. V veliki selitvi so sledili ostanki vodstva stranke KMT in njene vojske, skupaj je bilo okoli 2 milijona ljudi. Leta 1950 je Čangkajšek postal predsednik republike Tajvan. 1949: LJUDSKA REPUBLIKA KITAJSKA: Rodila se je v povojnem gospodarskem kaosu: ob inflaciji, dolgovih, uničenih namakalnih sistemih, zdesetkani živini, slabem poljedelstvu in oslabeli industriji ... 1950-ta leta so pomenila obrambo komunističnega režima pred ZDA, še posebej s korejsko vojno tako blizu. Vlada je začela z zemljiško reformo, zaustavila inflacijo in povečala industrijsko proizvodnjo. Veleposestnikom so odvzeli zemljo in jo razdelili med kmete. Organizirali so kmetijske zadruge in ljudske komune ter delavske sindikate. S sovjetsko finančno in strokovno pomočjo so postavili industrijo nazaj na noge. Po sovjetskem zgledu so sprejeli centralno vodene petletne gospodarske načrte. 1957: Gibanje Sto rož: Mao je razglasil: naj »sto rož cveti« med umetniki in naj »sto miselnih šol tekmuje med seboj« med znanstveniki. Vsi so navdušeno pozdravili to svobodo izražanja in kritike so se začele vrstiti. Toda ta politika je bila past, s katero je oblast polovila desničarje oz. nasprotnike režima. 300.000 intelektualcev so poslali v zapore ali kampe za prisilno delo (nekateri so ostali tam 20 let). 1958-1961: Velik skok naprej: To je bil eden največjih neuspehov ekonomske reforme v zgodovini. Sprejeli so radikalni program masovnih ljudskih komun, ki so združevale proizvodnjo, razdeljevanje, industrializacijo, šolstvo, obrambo, ljudske milice in upravo. Poleg kmetijstva so morale komune graditi vodne kanale in namakalne sisteme ter se ukvarjati z industrijo. Kmetje so morali na svojih

23