Oskarjeva Kitajska

ustanovil svojo nacionalistično vlado in postal predsednik republike. Po osvojitvi Pekinga in Mandžurije je bila Kitajska spet po dolgem času združena. Toda KKP je pod vodstvom Mao Zedonga v odročnem hribovju province Jiangxi ustanovila lastno republiko z močno vojsko, ki je z gverilskim bojevanjem premagovala nacionalistično vojsko. Leta 1934 je Mao Zedong popeljal svoje komuniste na znameniti dolgi pohod proti severu, v katerem je sodelovalo 85.000 vojakov in 15.000 političnih delavcev. Pohod je trajal leto dni, prehodili so 9.000 km in 11 provinc. Mao Zedong je postal nesporni voditelj kitajske revolucije. Krvavo vojno na Kitajskem so izkoristili Japonci in leta 1931 okupirali Mandžurijo. Nastala je nova država Mandžuko kot japonski protektorat. Njen cesar je postal Puyi. 1937-1945: Vojna z Japonsko: KKP in KMT sta se združili v protijaponsko fronto, toda zavezništvo je bilo zgolj površinsko, pod katerim so tlela nasprotja. V dolgotrajni vojni so Japonci zasedli ves vzhodni del države, pri čemer je bila najbolj kruta osvojitev Nanjinga, kjer so pobili 200.000 civilistov in posilili več deset tisoč žensk. Kitajci so se pred njimi umikali vse bolj na zahod. Po nepričakovanem japonskem napadu na Pearl Harbor leta 1941 je Kitajska Hitlerjevi Nemčiji napovedala vojno in s tem postala zaveznica zahodnih sil in SZ. Vojna je dobila svetovne razsežnosti in v Aziji se je izoblikovalo zavezniško bojišče od Kitajske prek Burme do Indije. Leta 1943 je postala Kitajska ena izmed »velikih štirih« (ZDA, SZ, VB, Kitajska), a na konferenci v Jalti leta 1945 Kitajske ni bilo. »Velike tri« so se dogovorile po svoje. Po osmih letih vojskovanja je bila Kitajska povsem izčrpana, gospodarske razmere so bile katastrofalne. Utrpela je 1,3 milijona vojaških in 9 milijonov civilnih žrtev ter neizmerno materialno škodo. 1945-49: Državljanska vojna: Vnel se je boj za oblast med komunisti in nacionalisti. Obe strani sta si v prejšnji vojni pridobivali svoja ozemlja, svoje privržence in večali svojo vojsko. V tej vojni je SZ podpirala komuniste, ZDA so podpirale nacionalistično vlado. Glavno torišče napetosti je bila Mandžurija. Sprva je zmagovala vladna vojska, na koncu pa so zmagali komunisti, ki so osvojili vse ozemlje današnje Kitajske razen Tibeta in Xianjianga. 1. oktobra 1949 je Mao Zedong na Trgu nebeškega miru v Pekingu razglasil ustanovitev Ljudske republike Kitajske. Čangkajšek je z enotami svoje elitne vojske in državnimi rezervami zlata, srebra in tujih valut pobegnil na otok Tajvan, kjer je prevzel oblast in ustanovil

23