Oskarjeva Kitajska

1912-1949: REPUBLIKA KITAJSKA: 1. januarja 1912 je dr. Sun Yatsen kot izvoljeni predsednik nove začasne vlade v Nanjingu razglasil ustanovitev Republike Kitajske. General Yuan Shikai je postal njen prvi predsednik. Na volitvah v parlament je zmagala nacionalistična stranka Kuomintang - KMT . Toda Yuan je bil diktator, za parlamentarno demokracijo mu ni bilo mar, nenehno je kršil ustavo. Republiko je nameraval preobraziti v monarhijo. Ogorčeni republikanci so poskusili izvesti atentat na Yuana, a jim ni uspelo. Yuan je odpravil parlament in spremenil ustavo. Država je postala diktatura s strogo centralizirano upravo. Začel se je državni teror, brutalno in sistematično so preganjali revolucionarje. Leta 1916 je Yuan nenadno umrl naravne smrti. Sledilo je 12-letno obdobje notranjih bojev za oblast, ko so vojaški mogotci ( jun fa ) prevzeli oblast nad svojimi provincami, samovoljno poveljevali lokalnim vojskam, izsiljevali in zatirali ljudstvo ... V času 1. svetovne vojne se je vpliv zahodnih sil na Kitajskem precej zmanjšal, ker so bile zaposlene v vojni. Nov položaj je izkoristila Japonska in poslala kitajski vladi Enaindvajset zahtev , s katerimi si je pridobila nekaj ozemlja in številne privilegije v politiki, industriji in trgovini. Kitajska industrija je hitro rasla, širile so se zlasti tekstilne tovarne, parniki, proizvodnja premoga in železa. Pri tem sta se krepila delavski in meščanski sloj, mesta so rasla. 1919: dogodek 4. maja: Na mirovni konferenci v Versaillesu je Kitajska zahtevala razveljavitev japonskih Enaindvajsetih zahtev in odpravo vseh tujih privilegijev na svojem ozemlju. Odločili so se proti njej. Zato se je 4. maja 1919 na Trgu nebeškega miru v Pekingu zbralo 5000 študentov in uslužbencev Pekinške univerze, ki so demonstrirali za vrnitev Kitajske Kitajcem. To je sprožilo val protestov po vsej deželi. Pekinška vlada je pod pritiski popustila in Kitajska delegacija v Versaillesu ni podpisala mirovnega sporazuma z Nemčijo. 1919-1925: Gibanje 4. maja: Demonstracije so sprožile kulturni preporod . Vse več novih intelektualcev se je zavzemalo za prekinitev s starodavno kitajsko tradicijo, zlasti s Konfucijevimi nauki in moralo. Zavzemali so se za sodobno znanost, demokracijo, agnosticizem, liberalizem, individualizem, svobodo in enakopravnost. Začele so izhajati družbeno angažirane revije, množili so se prevodi tujih del. Mladi so se spoznavali z zahodnimi političnimi, gospodarskimi in družbenimi sistemi. Leta 1920 je moderni kitajski pogovorni jezik postal novi knjižni jezik, kar je pomenilo demokratizacijo izobraževanja in kulture, saj je bila klasična kitajščina praktično mrtvi jezik, ki so ga poznali le ozki krogi ljudi. Hitro se je razvijala nova literatura, ki je temeljila na humanizmu,

21