Oskarjeva Kitajska

1900: Boksarska vstaja: Izbruhnila je v vseh pomembnejših mestih kitajskega cesarstva z geslom: »Uničimo dinastijo Qing, uničimo tujce!« Toda vlada dinastije Qing jih je spravila pod svoje okrilje. Z vladno vojsko so zavzeli obsežna ozemlja severne Kitajske. Zasedli so Peking, napadli misijonarska in diplomatska predstavništva, požgali vse katoliške cerkve in skušali pobiti kar največ tujcev. Cesarica Cixi je podpisala vojno napoved proti zavezniškim silam VB, Nemčije, Rusije, Francije, ZDA, Japonske, Italije, Avstrije. Leta 1901 se je vojna končala z Mednarodnim boksarskim protokolom, pogodbo, ki je potisnila Kitajsko na rob propada. 1905-1911: Revolucija proti monarhiji: V letih po boksarski vstaji so se odvijale velike družbene spremembe: številni študenti so študirali v tujini, povečal se je pritok novih zahodnih idej, vedno več je bilo prevodov zahodnih literarnih in družboslovnih del, pojavilo se je novo kitajsko meščanstvo ... Dvignila so se razna tajna uporniška združenja. Vodilna osebnost antimonarhične revolucije je bil dr. Sun Yatsen , ki je povezal vse revolucionarne skupine v prvo politično stranko in izdelal Program revolucije za ustanovitev nove in pravičnejše republike. Borili so se za osvoboditev Kitajske izpod jarma tujih imperialističnih sil, pregon Mandžurjev, ustanovitev republike in za vrsto agrarnih, socialnih, gospodarskih reform, ki bi izboljšale življenjske razmere in zmanjšale razredne razlike. Leta 1908 sta umrla cesarica Cixi in zaprti cesar Guangxu, oblast je prevzel triletni Puyi - zadnji kitajski cesar. Moč dvora je upadla. Konec leta 1911 je zmagala revolucija. PUYI (1906-1967): Zadnji kitajski cesar je prestol nasledil pri 3 letih, njegov oče je bil regent. Z ustanovitvijo Republike Kitajske leta 1912 so Puyija odstavili, obdržal je naziv in še naprej živel v severnem delu Prepovedanega mesta. Leta 1917 ga je vojaški mogotec Zhang Xun nastavil na prestol, kar je trajalo le 12 dni. Leta 1924 je izgubil cesarski naziv, izgnali so ga iz Prepovedanega mesta. Nekaj let je živel v Tianjinu. Leta 1932 so ga Japonci nastavili za cesarja svoje države Mandžuko. Bil je njihova lutka. Zasebno je Japoncem stalno nasprotoval, v javnosti ne. Po koncu druge svetovne vojne ga je ujela sovjetska Rdeča armada. Leta 1946 je pričal na procesu proti japonskim vojnim zločinom v Tokiu. Nato je deset let preživel v kitajskem prevzgojnem kampu. Leta 1959 so ga izpustili. Živel je v Pekingu in delal kot vrtnar v botaničnem vrtu. Leta 1967 je umrl zaradi jetrnega raka in srčne bolezni. Napisal je svojo avtobiografijo. Njegovo življenje je upodobljeno v filmu »Zadnji kitajski cesar«.

20