Oskarjeva Kitajska

tudi Marco Polo . Mongoli so navdušeno sprejemali različne religije, okrepil se je islam, v Tibetu se je razcvetel lamaizem, prihajali so krščanski misijonarji. Kitajske inovacije, npr. tisk, porcelan, medicina so se prenašale v Evropo. Boj za oblast med Mongoli in kmečki upori zaradi obupnega položaja kmetov in strašanskih lakot so pripeljali do nacionalnega upora, ki ga je vodil kmet Zhu Yuanzhang . Leta 1368 se je uporniška vojska pojavila pred mestnim obzidjem, zadnji mongolski cesar se ni spustil v bitko, temveč je s svojimi podaniki odjezdil v svojo pradomovino Mongolijo. 1368-1644: DINASTIJA MING: Najdaljše in najbolj stabilno obdobje v kitajski zgodovini. Vodja upora Zhu Yuanzhang je postal cesar Hongwu . Z razcvetom poljedelstva se je država postavila na noge. Demokratizirali so uradniški sistem, saj so tiskane knjige omogočile izobrazbo širšim slojem. Največjo blaginjo je dosegel cesar Yongle (1403-24). Leta 1421 je preselil prestolnico iz Nanjinga v Peking , kjer je v središču mesta zgradil Prepovedano mesto za cesarsko palačo in vladne pisarne. Da bi se zaščitili proti nomadskim vpadom s severa, so dokončali Veliki kitajski zid. Kitajska je postala pomembna pomorska velesila, imeli so takrat največje ladje na svetu, ki so plule mimo Indije in Šrilanke do Arabije, Perzije in Vzhodne Afrike. Modro-bel porcelan dinastije Ming, svila, bombaž in drugi dragoceni predmeti so se prodajali po vsem svetu. Leta 1514 so Portugalci prvič pristali na kitajski obali, potem so prihajali kot trgovci in jezuitski misijonarji. Vlada je prepovedala čezmorske ekspedicije, uvedla restriktivno trgovsko politiko in Kitajska se je začela zapirati pred svetom. V 17. stoletju je Kitajsko zajela notranja kriza. Oblast na dvoru so prevzeli evnuhi. Uradništvo je bilo skorumpirano. Veliki davki, suše in lakote so vodili v kmečke upore. Zadnji cesar dinastije Ming se je iz obupa obesil na griču, cesarjeva družina in dvor so zbežali na jug. Kitajski general Wu Sangui se je povezal z Mandžurji, ki so že pritiskali s severa. Skupaj so osvojili Peking, toda za kitajskega cesarja se je oklical mandžurski cesar. 1644-1911:DINASTIJAQING: Kitajski so drugič zavladali tujci: Mandžurji . Zaposlovali so kitajske učenjake in vladali po kitajskem modelu, prevzeli so upravni sistem dinastije Ming, vključno z državnimi izpiti in konfuciansko vsebino. Toda kljub sodelovanju s Kitajci so Mandžurji uvedli segregacijo: v mestih so živeli ločeno od kitajskega prebivalstva, imeli so pomembnejše uradniške in vojaške funkcije, prepovedane so bile poroke med obema skupinama, Kitajci so morali nositi mandžurska oblačila in pričeske (spredaj obrita glava, zadaj čop) ... Dinastija Qing je veliko osvajala: regije osrednje Azije, Tibet, Xinjiang, Vietnam, Burmo

17