Oskarjeva Burma in Mianmar

MJANMARSKI JEZIK V Mjanmaru obstajajo 4 glavne jezikovne skupine : kitajsko-tibetanska, tajsko-kadajska, avstroazijska in indoevropska. Najbolj razširjena je prva. Njeni pripadniki so govorci burmanskega, karenskega, kačinskega, činskega in kitajskega jezika. Primarni jezik tajsko-kadajske skupine v Mjanmaru je šanski. Glavni avstroazijski jeziki v Mjanmaru so monski jezik v južnem Mjanmaru ter palaunški in vajski jezik na Šanski planoti. Glavna indoevropska jezika sta liturgični jezik teravadskega budizma, imenovan pali in angleščina. Burmanščina - materni in uradni jezik Mjanmara je soroden s tibetanskim in kitajskim jezikom. Napisan je v zlogovni pisavi, sestavljeni iz okroglih in polokroglih črk, ki so bile prevzete iz monske pisave. Ta se je v 8.stoletju razvila iz južne indijske pisave. Najzgodnejši znani zapisi v burmanski pisavi so iz 11.stoletja. Uporablja se tudi za zapisovanje palija, svetega jezika teravadskega budizma in mnogih jezikov manjšin, vključno s šanskim, in nekaj karenskih narečij, pri čemer se pri zapisovanju nekaterih jezikov dodajajo posebne črke. Burmanski jezik obvlada večina Mjanmarcev, saj je uradni jezik ravninskih ljudstev in drugi jezik višinskih ljudstev. Dandanes sta v šolah obvezna jezika tako burmanščina kot angleščina. V času kolonializma je bil uradni jezik angleščina, medtem ko je bila v vseh drugih okoljih primarni jezik burmanščina. Angleščina in burmanščina sta bila obvezna jezika v šolah, burmanščina, kitajščina in hindujščina so bili jeziki trgovanja. Po osamosvojitvi je angleščina izgubila pomen, čeprav se še vedno spodbuja njeno osnovno znanje. Govorci burmanščine in monščine so zgodovinsko živeli na ravninah, govorci posebnih burmanskih narečij pa na priobalnih območjih države Rakhine in province Tanintharyi. Gorata območja so poseljevala ljudstva, katerih pripadniki so govorili šansko, kačinsko, činsko in številne druge jezike. Na ravnini tradicionalna delitev na Spodnjo in Zgornjo Burmo ni temeljila le na geografskih razlikah, ampak tudi jezikovnih. V južnem Mjanmaru si živeli Moni, na sušnem območju v osrčju Mjanmara pa je bilo večinsko burmansko prebivalstvo. Prebivalci mest govorijo v glavnem burmanščino. Veliko starejših ljudi, ki so hodili v šole pred Ne Vinovo osamitvijo dežele leta 1962, govori tudi angleško. Pripadniki manjšin, ki prebivajo v oddaljenih hribih, govorijo veliko različnih jezikov, veliko pa je tudi dvojezičnih hribovcev, ki govore burmanščino prav tako dobro kot svoj domači jezik.

52