Oskarjev Maroko

ŠARIFSKE DINASTIJE 1554–1669 DINASTIJA SADIJCEV Potomci preroka Mohameda iz plemena Beni Saad se sredi 14. stoletja naselijo v dolino Draa. Leta 1510 začnejo sveto vojno (džihad) proti Evropejcem in do 1550 osvojijo celotni Maroko ter zavladajo kot sultani in kalifi. Leta 1578, po sloviti bitki treh kraljev, prestol zasede sultan Ahmed el Mansour ('zmagoslavni'), največji izmed 11 sadijskih sultanov. Z osvojitvijo rudnikov zlata na obalah reke Niger k svojemu imenu prida še naziv ed-Dahabbi ('zlati'). Po njegovi smrti 1603. leta Maroko razpade na dve državi s sedežem v Fezu in Marakešu, v Rabatu pa leta 1627 pride do ustanovitve neodvisne piratske Republike Bou Regreg . OD 1669 DALJE DINASTIJA ALAVITOV Od začetka 17. stoletja centralna oblast v Maroku ne obstaja več in Sadijci so vseskozi zaposleni z gašenjem lokalnih uporov. Ko je umorjen zadnji sadijski sultan, prestol zasede Moulay Rašid , potomec preroka Mohameda, katerega predniki so se v 13. stoletju naselili v oazi Tafilalt. Ustanovi dinastijo Alavitov , katere potomci so še danes na oblasti. Leta 1672 ga nasledi brat Moulay Ismail , čigar vladavina je ena najdaljših (55 let) in najbolj krutih v zgodovini Maroka. Njegova moč temelji na osebni vojski, t. i. Črni gardi, za katero je člane sultan osebno 'izbral' na roparskih pohodih po Mavretaniji. Za prestolnico si izbere Meknes , kjer se loti megalomanskega gradbenega projekta, gradnje maroškega 'Versailles-a'. Po njegovi smrti l. 1727 nastopi obdobje kaosa, ko se za oblast potegujejo njegovi številni sinovi ter mogočni člani Črne garde . Po 30-letnem obdobju nestabilnosti deželi povrne red Sidi Mohamed bin Abdallah . Pod njegovimi nasledniki Maroko prekine vse diplomatske stike z evropskimi silami, ki v tem času začnejo kazati svoje kolonialne apetite. EVROPSKI VPLIV Sultan Moulay Hasan (1873-1894) začne številne reforme, ki bi Maroku povrnile nekdanji sijaj in preprečile kolonialno širitev, a je prisotnost Evrope premočna, hkrati pa večino svojega časa preživi v bojevanju z uporniškimi berberskimi plemeni. Po njegovi smrti prestol zasede njegov mladi sin Abd el-Aziz , ki je slabo pripravljen na notranje probleme in vse večje francosko vmešavanje. Leta 1908 ga brat Hafid vrže s prestola, ker skuša v zadnjem obupnem poskusu rešiti Maroko, vendar je dežela že preveč v dolgovih, notranji pritiski pa preveliki. Sultan Hafid je tako leta 1912 prisiljen podpisati Feški sporazum , s katerim se začne obdobje francoskega in španskega protektorata.

12