Oskarjev Iran

razvoju trgovine in kulturne izmenjave, so bile vedno manjše obmejne bitke med dvema velesilama. Cesarstvo pride in cesarstvo gre. Vazali premagajo gospodarja. Leta 220 n. š. se je uprl Ardešir, sin svečenika Papaka, ki se je imel za potomca slovitega heroja Sasana. Postal je partski guverner v ahemenidski domači provinci Parsa (Persis) – Fars. Leta 224 je premagal Parte in vrgel iz prestola partskega kralja ter ustanovil sasanidsko dinastijo, ki je trajala naslednjih 400 let. 224-642 SASANIDI: Stoletja manjših spopadov med Parti in Rimljani so zamenjala stoletja hudih bojev med Rimljani in Sasanidi. Sasanidi (sasanidska prestolnica je Ktesifon) so ustanovili cesarstvo približno v mejah nekdanjega ahemenidskega cesarstva. Zavestno so obujali iransko tradicijo in zatirali grški kulturni vpliv. Njihovo vladanje je zaznamovano z močno centralizacijo, ambicioznim mestnim načrtovanjem, kmetijskim razvojem ter tehnološkimi dosežki. Sasanidski vladarji so sprejeli naziv šahanšah (kralji kraljev) kot suvereni med množico majhnih vladarjev, imenovanih šahrdars. Zaratustrijanstvo je postalo državna vera, zaratustrijanski svečeniki so bili izjemno pomembni in močni. Kozroes (531-579), znan tudi kot Anuširvan Pravični, je bil najslavnejši sasanidski vladar. Reformiral je davčni sistem ter reorganiziral vojsko in birokracijo. Kozroes je bil velik graditelj, ki je okrasil svojo prestolnico, izgrajeval nova mesta ter zidal nove zgradbe. Pod njegovim pokroviteljstvom je bilo iz Indije prinesenih veliko knjig, ki so jih prevedli v pahlavi. Nekatere izmed njih so pozneje zašle v muslimanski svet. Pozni Sasanidi so bili oslabljeni zaradi gospodarske krize, močnih obdavčitev, verskih nemirov, zelo toge družbene stratifikacije, vse večje moči lokalnih veleposestnikov ter zelo hitrim menjavanjem vladarjev. 637 ISLAMSKA ZASEDBA: Leta vojn so izčrpala tako Bizantince kot Sasanide. Vse skupaj je močno olajšalo arabsko invazijo. Perzijsko cesarstvo je hitro propadlo, Rimljani so izgubili Sirijo in Egipt, dva življenjsko pomembna območja. Arabska ideologija – verjeti v boga, za katerega se splača umreti je bila izrednega pomena in je dajala Arabcem moč srca. Islam se je širil kot nobena druga vera prej ali pozneje: že leta 635 Arabci premagajo Bizantince pri Damasku ter potem začno z zasedbo Irana. Leta 637 Arabci zavzamejo Ktesifon, sasanidsko prestolnico. V nekaj letih je

12