Celovit razvoj jezika otroka 09-22

Skozi osem uvidov 3-delnih zgodb: Opredelitev pojma jezik začnimo z raziskovalnimvprašanjem: »Kaj je jezik?« in posplošitvijo kot definicijami pojma jezik: Jezik (angl. language, lang+age) je pojem, ki opisuje evolucijo razvoja lastnosti sposobnosti čustvovanja, prilagajanja in izražanja. Jezik je čas, pojmovan kot obče vprašanje »kaj« za posplošitev odgovora. Vprašanje » Kaj je ?« je najsplošnejše raziskovalno vprašanje za znanstveno odkrivanje. Jezik je v funkciji znanstvenega pojasnjevanjamerilec, ki uravnava razporejanje časa z razločevanjemvzročno-posledičnih zvez sporazumevanja. Jezik u/izmeri zaznano lastnost. Jezik je doba z obdobji obdobja. Dobo predstavlja nezavedno, obdobje pa rast z razdobji razvoja zavesti. Jezik z vidika časa doživljamo kot minevanje oz. nenehno samo-spreminjanje z oživljanjem pomena (»kaj je«; pomen je v pretekliku spomin, v pri(e)hodniku navdih). Jezik(zn)anje je proces samo-spreminjanja z znanjem (zaznavanjem in oznanjanjem); s pre/ iz-obraževanjem, kroženjem učenja in izražanja, kar v izobraževanju imenujemo vseživljenjsko opismenjevanje. Jezik občutimo tridelno: kot navdih pre(i)hodnosti, izvorno misel (»bi lahko bilo« – hipoteza), kot razjasnitev pomena sedanjosti (»to je« – teza) in kot spomin preteklosti (»to je bilo« – sinteza). Razločevanje vzroka (prej) in posledic (potem) povzroča v nas čustveno napetost (čustveni lok, zvezo), ki vznemiri naše sposobnosti občutenja, prilagajanja in izražanja z namenom čim boljše pojasnitve pomena (»to je« pomeni prehod iz namena (kot prej) v pomen (kot potem) oz. prehod iz hipoteze v tezo). Domišljija je princip delovanja čustev za vzgibanje živčevja kot oblike umevanja. Domišljija udomači vprašanje in možne odgovore s privlačenjem podobnosti časovnih dimenzij (preteklosti in sedanjosti s pre(i)hodnostjo). Domišljija pritegne najbolj smiselno vzročno pojavnost s posledico pojmovanja. Domišljija z miselnim očesom iskanja podobnosti ureja slikooz. odgovor. Jezik jopriteguje in takooblikujeprilagoditev = opomenjanje kot oblika povezovanja. Miselno ok(n)o razpira asociativno miselno mrežo pomenov. Učenje priteguje (za)misli pomenov iz spomina, ki imajo v času razkrivanja največjo možno mero medsebojne skladnosti. Doživljanje je potemtakem asociativno zvezno razpoznavanje, tako razjasnjevanje osmišljanja novega pomena z vedno bolj izvi(o)rno mislijo, občuteno kot ideja (nova misel). Učenje je osmišljevalno ok(n)o jasnine izkustva in doživetja, ki poveže predznanje

RAZVOJA JEZIKA

IV. del: ZGODBA CELOVITEGA