Celovit razvoj jezika otroka 09-22

Sinteza uvidov 1–8:

III. del: ZGODBA JEZIKA 56

Zgodba jezika preteklosti s sedanjostjo je občutenje osvobajanja uma z razumom z izločanjem misli s principom igre in domišljije. Igra z domišljijo zbližuje dialog za notranji uvid. Intuitivni govorec se naredi nevednega, tako neobremenjenega za iskanje/čudenje pomena. Smisel učenja je v opisovanju pomenov. Za to je pomembna empatija – vživljanje v domišljijsko asociacijo pomenov za osmišljanje višjega pomena (globljega učenja/ izobraževanja) kot oblike tankočutnega ponujanja mladim nadaljevanje naše miselne poti (poslanstva). Izkustveno učenje kot »znano mi je« (znanje) je ozaveščanje nezavednega. Čustva so bolj dovršena od zavesti, zato naj otrok procesira misli v kognitivno-emocionalni integraciji v obliki igre. Emocije ustvarjajo nezavedno. Če se čustva in učenje povežejo, deluje domišljija, da se tako lahko kontrolira in usmerja čustva v želeni učni cilj. Zavest je omejena, a če je čustveno podprta, lahko prehajamo z domišljijo v višje miselne zveze (zaznave). Učenje je multidimenzionalno integrirano. Zgodba jezika: predznanje, kognitivna sposobnost in emocije (volja/navdiha) ter motivacija (interes) sestavljajo samorazvoj. Zavest je omejena s pozornostjo zaznavanja in delovnim spominom razvoja uma. Um asociira med pomeni in podobo dvigne v zavest v delovni spomin. Jezik je v notranjosti nezavednega kot misel (pojav) in v zavesti kot beseda, pojem (pomen). Prav zaradi slednjega ima jezik močno zvezo z učenjem/znanostjo, ker je oboje; znotraj misel (pojavnost), navzven beseda (pojmovnost) in z umetnostjo – izrazjem/intelektualni zaklad. Jezik povezuje znanost in umetnost, miselnost (pojavnost) in besedje (pojmovnost), nezavedno in zavest. Jezik veže znanost in umetnost v večnost dojemanja zavedanja.