Celovit razvoj jezika otroka 09-22

socializacije. To gre skupaj z Brunnerjevo (1957) mislijo, ki pravi, da so otroci mali jezikoslovci, a se jezika ne učijo optimalno po behavioristični poti, raje ga prebujajo z navduševanjem 131 ( angl. growth in linguistic capacity with age and practice ). Jezikov se naučijo vsi otroci. Obstaja pa razlika med njimi v količini besedja oz. pomenov in v volji za pogovor itd. Teorije vpliva okolja na jezik oz. učenje gradijo na spoznavni študiji odnosamedmamo in otrokom: njuna komunikacija je verbalna in neverbalna. Mama pogosto v pogovoru z otrokomponavlja, ko od otroka ne pričakuje obnov (repeticija je stik s plazilskimi možgani, praviWyatt (1969)). Učenje brez pomena pa se pojavi, ko se otrok uči s poslušanjem v komunikaciji, ki ni usmerjena nanj. Jezik ne predstavlja le veščine, ampak tudi zavedanje. Odziv je učna situacija, ko je otrok sposoben govoriti (tudi imitirati). Gre namreč za kombinirano veščino, odvisno od spomina in sposobnosti identificiranja vzorcev okolja (po Lieven, 1994). Kognitivna teorija (poPiagetu, 1980) je usmerjena na odkrivanjepovezavmed razvojnimi fazami in veščinami jezika kot senzorno-motorna inteligenca, v kateri otrok konstruira mentalne slike sveta objektov (vizualizacija). Kasneje otrok zaznava objekte kot stalnico z odkrivanjem samega sebe, kar se rezultira v kognitivnem razvoju 132 (angl. thinking ). Razmišljanje Razmišljanje je akt razuma, občuteno kot ločevanjemisli oz. analiza. Gre za izkustvo generiranja kodnega sistema, ki omogoča sledenje zaznanih podatkov (po Brunner, 1957). Kognicija (angl.: cognition ) je sposobnost procesiranja znanja. Oskrbovana je z mentalnimi spremembami, ki rezultirajo kot spoznanje. Procesiranje dojemamo kot razmišljanje, ki vključuje: opazovanje, razvrščanje, oblikovanje, povzemanje, odločanje, reševanje problema. Dovoli nam povezano osmišljanje pridobljenih informacij v novi pomen. Spoznavna teorija se torej ukvarja z naravo razumevanja oz. pridobivanjem znanja (učenjem). Posledično z odraščanjem otroka. Otrok prihaja s predznanjem, s sposobnostmi, spomini oz. z zmožnostjo in aktualno sposobnostjo kot akumulirano zmožnostjo samorazvoja. Odrašča v 131 Lieven (1994) omenja, da obstajajo jezikovna okolja, kjer otroku ni dovoljeno govoriti, le poslušati odrasle v pogovoru. To pomeni, da starši ne govorijo z otrokom na način kot z odraslimi, a kot kaže, se je otrok prilagodi okolju v procesu učenja jezika ne glede na pogoje, tudi tiste, ki dajejo otroku maksimalne možnosti za interaktivno učenje. 132 Umevanje, spoznavanje.

III. del: ZGODBA JEZIKA 49