Celovit razvoj jezika otroka 09-22

Uvid 4

II. del: ZGODBA RAZUMA 35

Razum izvira iz notranjega gona osebnega razvoja. Ta omogoča prehajanje od intuicije v zavest. Sposobnost za govor človek razvije s prihodomna svet. Ta sposobnost je dvodelna: sestavljena je iz notranjega in zunanjega dela govora. Oba dela sta potrebna za dialog z drugimi viri. Svet/obdobje/jezik ima največji poudarek na govoru, zato v slišanju: sebe in drugih. Slišati sebe pomeni, da »jaz« sliši »sebe«. To je potrebno za uravnavanje sebičnosti z univerzalnim sebstvom pomenov. Jezik namreč obsega stvarstvo med univerzalnim in sebičnim sebstvom, med hotenjem in splošnim pomenom. Obdobje dojemanja občutimo kot razvoj jezika oz. kot samouravnavanje višjega zavedanja. Zavemo se z ujetjem razdobja v obdobju dobe, kar čutimo kot osebno rast. Razmerje med rastjo in razvojem zaznavamo kot osebni napredek. Prostor oz. obdobje oz. jezik dojemamo kot lasten obstoj – »sem«, »obstojam«, »mislim«, »jezikam«. Beseda ustvari občutek razdobja v obdobju jezika dobe nezavednega. Razdobja se zavedamo kot bližnje območje osebnega razvoja (z vidika – bom – želje, cilja). Med zavedanjem obdobja obstoja in razvojnim razdobjem je zveza (brv) notranji uvid (angl.: mind eye ), ki ga zaznavamo kot notranji govor. Prisluh narekuje smer razvoja, pot procesa, regulira našo vztrajnost oz. potrpežljivost. Dovaja čisto energijo volje, motivira, po potrebi presoja oz. razsodi, prikliče domišljijo, odide v svet intuicije in z navdihom iz globin nezavednega prinaša bisere doumetja. To je naš notranji vodnik razuma, ki nam osvetljuje zastrte pomene. Je naš razsodnik in povezovalec dveh vrst vprašanj: kaj in kako. Pri »kaj« išče pomen, pri »kako« princip. Med seboj ju osmišlja notranji uvid osebnega razvoja. Z igro je notranji govor občuten popolno. Z notranjim govorom v igri sproščeno premagujemo sleherno oviro. Z veseljem in lahkotnostjo brez skrbi, jeze in sovraštva popolnoma neobremenjeno prehajamo med svetovi (deli časa). Ničesar se ne navzamemo in ničesar si ne lastimo. V igri notranjega govora smo svobodni, vedno v gibanju, na pohodu (angl.: on quest ) od dobrega k boljšemu. Zato brez igre, z notranjim igralcem, ni zavestnega intelektualnega razvoja v osebnostni rasti človeka, ne človeštva.