Aškerčevi asi 2026

Bilo je jutro v osmem razredu. Slab dan se je začel že s tem, da sem zaspala in zamujala k pouku. Mami je besnela, me priganjala in me še bolj živcirala z besedami, da bom zamudila. Ko sem stopila v razred, so me seveda vsi pogledali. Učiteljici sem se opravičila in rekla, da sem zaspala. Sošolec je nekaj rekel, a njegovih besed žal nisem slišala. Vsi so se začeli smejati in me gledati, a nisem vedela, čemu so se smejali. Še danes ne vem, zakaj. Bilo mi je neprijetno. Naslednjo uro smo imeli naravoslovje. Tisto uro sem bila zelo živčna, saj smo po uri dobili ocene pri geografiji. Sošolec, ki je sedel za mano, je na ves glas rekel: »Poglejte, Manca je čisto prepotena!« Vsi so se začeli smejati in se pogovarjati med seboj. Sama pa sem želela oditi iz razreda. Šlo mi je na jok, počutila sem se grozno. Ampak učiteljica naravoslovja je stopila na mojo stran in rekla, da je to čisto normalo, da se vsi potimo. Postalo mi je toplo pri srcu. (Od tistega dne sem imela učiteljico še rajši.) Počutila sem se bolje, a sošolec je rekel, da je normalno, da švicamo, a ne toliko kot jaz. Zopet me je udarilo nelagodje. Pri geografiji smo dobili teste. Ko je učiteljica delila teste, sem pričakovala dobro oceno, saj sem se veliko učila. Ampak ko je bil na vrsti moj test, mi je rekla, da je več pričakovala od mene. Ko je izgovorila te besede, mi je zastal dih. Srce mi je začelo biti hitreje, postala sem živčna, nisem si upala obrniti testa, da bi videla oceno. Namesto mene je pogledala prijateljica. Njen izraz na obrazu mi ni bil preveč všeč. Bila sem radovedna in še sama pogledala, katero oceno sem dobila. Bila je dve. Ko sem zagledala to številko, sem bila presenečena in sem zajokala. To je bila moja prva dvojka v življenju. Zadnjo uro smo imeli športno, pri kateri sem še kar jokala. Nisem bila edina, še dve sošolki nista bili zadovoljni z oceno. Učiteljica športne nas je pomirila in spravila v smeh. Ko sem prišla domov in mami povedala za oceno, me je potolažila tudi ona. Pripravila sem se za trening in z mami sva odšli od doma. Ko sva se že nekaj časa peljali, sem ugotovila, da pot ni prava. Mami me je želela presenetiti in me ni odpeljala na trening, temveč v kino. Zelo me je razveselila, postala sem veliko boljše volje. Zaključek dneva konec koncev le ni bil tako slab dan. Imam mami, ki me bo v vsakem primeru podprla, pa ni važno, kako potrta ali žalostna bom. Mami bo vedno našla način, kako me spraviti v dobro voljo. Manca P., 1c Bilo je jutro v osmem razredu. Slab dan se je začel že s tem, da sem zaspala in zamujala k pouku. Mami je besnela, me priganjala in me še bolj živcirala z besedami, da bom zamudila. Ko sem stopila v razred, so me seveda vsi pogledali. Učiteljici sem se opravičila in rekla, da sem zaspala. Sošolec je nekaj rekel, a njegovih besed žal nisem slišala. Vsi so se začeli smejati in me gledati, a nisem vedela, čemu so se smejali. Še danes ne vem, zakaj. Bilo mi je neprijetno. Naslednjo uro smo imeli naravoslovje. Tisto uro sem bila zelo živčna, saj smo po uri dobili ocene pri geografiji. Sošolec, ki je sedel za mano, je na ves glas rekel: »Poglejte, Manca je čisto prepotena!« Vsi so se začeli smejati in se pogovarjati med seboj. Sama pa sem želela oditi iz razreda. Šlo mi je na jok, počutila sem se grozno. Ampak učiteljica naravoslovja je stopila na mojo stran in rekla, da je to čisto normalo, da se vsi potimo. Postalo mi je toplo pri srcu. (Od tistega dne sem imela učiteljico še rajši.) Počutila sem se bolje, a sošolec je rekel, da je normalno, da švicamo, a ne toliko kot jaz. Zopet me je udarilo nelagodje. Pri geografiji smo dobili teste. Ko je učiteljica delila teste, sem pričakovala dobro oceno, saj sem se veliko učila. Ampak ko je bil na vrsti moj test, mi je rekla, da je več pričakovala od mene. Ko je izgovorila te besede, mi je zastal dih. Srce mi je začelo biti hitreje, postala sem živčna, nisem si upala obrniti testa, da bi videla oceno. Namesto mene je pogledala prijateljica. Njen izraz na obrazu mi ni bil preveč všeč. Bila sem radovedna in še sama pogledala, katero oceno sem dobila. Bila je dve. Ko sem zagledala to številko, sem bila presenečena in sem zajokala. To je bila moja prva dvojka v življenju. Zadnjo uro smo imeli športno, pri kateri sem še kar jokala. Nisem bila edina, še dve sošolki nista bili zadovoljni z oceno. Učiteljica športne nas je pomirila in spravila v smeh. Ko sem prišla domov in mami povedala za oceno, me je potolažila tudi ona. Pripravila sem se za trening in z mami sva odšli od doma. Ko sva se že nekaj časa peljali, sem ugotovila, da pot ni prava. Mami me je želela presenetiti in me ni odpeljala na trening, temveč v kino. Zelo me je razveselila, postala sem veliko boljše volje. Zaključek dneva konec koncev le ni bil tako slab dan. Imam mami, ki me bo v vsakem primeru podprla, pa ni važno, kako potrta ali žalostna bom. Mami bo vedno našla način, kako me spraviti v dobro voljo. Manca P., 1c

16 15 15