Aškerčevi asi 2026

Dan, ko je šlo vse narobe Bilo je še eno ponedeljkovo jutro, že tako najslabši dan v tednu. Imel si lep vikend, ki je minil prehitro, in zdaj moraš zopet v šolo. Ko sem se zbudil, sem se počutil grozno. Spal sem zelo slabo in zunaj je bila še čista tema. Raje bi samo zaspal. Ko sem pogledal na uro, me je skoraj kap. Zbudil sem se deset minut prepozno in moj avtobus naj bi odpeljal čez pet minut. Uro sem po nesreči izklopil in me zato ni zbudila. Hitro sem se pripravil in tekel do postaje, če mi slučajno uspe ujeti avtobus, a mi seveda ni. Na koncu sem moral na drug avtobus in precej zamudil k pouku. Prišel sem v razred in se opravičil učiteljici za zamudo. Gledala me je s tistim svojim pogledom. Med uro slovenščine, ki se je še nisem učil, pisali pa smo čez en teden, je učiteljica velikokrat izbirala mene, da odgovorim na vprašanja v delovnem zvezku, jaz pa nisem znal in sem samo čakal, da nekdo odgovori namesto mene. Edini dober del dneva je bila italijanščina, ki mi je zelo všeč, in pa razprave s sošolci. Ko je bil čas za malico, sem ugotovil, da sem jo pozabil doma. Zaradi vsega sem bil cel dan utrujen, zaspan in lačen. Pri fiziki, ki je bila zadnja ura dneva, sem samo čakal, da bo ure konec, in stalno gledal na uro. Poskusil sem rešiti kak primer, a sem ugotovil, da zaman. Ko je bilo končno konec ure, sem šel na postajo, saj sem želel čimprej domov. Na avtobusu sem na srečo dobil sedež in zaspal. Ko sem se zbudil, sem ugotovil, da sem se odpeljal štiri postaje predaleč. Prišel sem domov utrujen od hoje, zaspan in zelo lačen. Pojedel sem kosilo, ki mi je zelo teknilo. Med pospravljanjem posode iz pomivalnega stroja sem prevrnil kozarec in ga razbil. Mami mi je samo rekla, da to ni prvič. Ko sem praznil torbo, sem ugotovil, da sem v šoli pozabil jakno. Čas je bil za trening in mislil sem, da mi bo zelo koristil, saj bom na svežem zraku in se sprostil, a nisem imel prav. Že med ogrevanjem sem se spotaknil čez žogo, potem pa so bile kondicijske vaje, ki so me čisto izmučile, tako da sem bil na koncu med igro večinoma na golu. Domov sem prišel čisto pobit, se stuširal in vedel, da se moram še malo učiti. Rekel sem si, da si bom vsaj malo pogledal zgodovino, a ko sem odprl zvezek, nisem vedel, kje začeti. Celo telo je bilo izmučeno in po petih minutah sem se odločil, da imam dovolj. Preden sem šel spat, sem vsaj malo užival in sem gledal televizijo. Ko sem se že pripravljal na spanje, me je zadelo. Nisem še napisal spisa za slovenščino, ki sem ga moral natipkati in ga poslati v spletno učilnico. Nekako mi je uspelo tudi to. Spat sem šel zelo pozno. Ugotovil sem, da je to res eden tistih dni, ko nič ne gre po tvoje, a po drugi strani je jutri nov dan, nova priložnost in – upam - manj nesreč. Vsaj budilko sem preveril najmanj trikrat. Luka, 1c Dan, ko je šlo vse narobe Bilo je še eno ponedeljkovo jutro, že tako najslabši dan v tednu. Imel si lep vikend, ki je minil prehitro, in zdaj moraš zopet v šolo. Ko sem se zbudil, sem se počutil grozno. Spal sem zelo slabo in zunaj je bila še čista tema. Raje bi samo zaspal. Ko sem pogledal na uro, me je skoraj kap. Zbudil sem se deset minut prepozno in moj avtobus naj bi odpeljal čez pet minut. Uro sem po nesreči izklopil in me zato ni zbudila. Hitro sem se pripravil in tekel do postaje, če mi slučajno uspe ujeti avtobus, a mi seveda ni. Na koncu sem moral na drug avtobus in precej zamudil k pouku. Prišel sem v razred in se opravičil učiteljici za zamudo. Gledala me je s tistim svojim pogledom. Med uro slovenščine, ki se je še nisem učil, pisali pa smo čez en teden, je učiteljica velikokrat izbirala mene, da odgovorim na vprašanja v delovnem zvezku, jaz pa nisem znal in sem samo čakal, da nekdo odgovori namesto mene. Edini dober del dneva je bila italijanščina, ki mi je zelo všeč, in pa razprave s sošolci. Ko je bil čas za malico, sem ugotovil, da sem jo pozabil doma. Zaradi vsega sem bil cel dan utrujen, zaspan in lačen. Pri fiziki, ki je bila zadnja ura dneva, sem samo čakal, da bo ure konec, in stalno gledal na uro. Poskusil sem rešiti kak primer, a sem ugotovil, da zaman. Ko je bilo končno konec ure, sem šel na postajo, saj sem želel čimprej domov. Na avtobusu sem na srečo dobil sedež in zaspal. Ko sem se zbudil, sem ugotovil, da sem se odpeljal štiri postaje predaleč. Prišel sem domov utrujen od hoje, zaspan in zelo lačen. Pojedel sem kosilo, ki mi je zelo teknilo. Med pospravljanjem posode iz pomivalnega stroja sem prevrnil kozarec in ga razbil. Mami mi je samo rekla, da to ni prvič. Ko sem praznil torbo, sem ugotovil, da sem v šoli pozabil jakno. Čas je bil za trening in mislil sem, da mi bo zelo koristil, saj bom na svežem zraku in se sprostil, a nisem imel prav. Že med ogrevanjem sem se spotaknil čez žogo, potem pa so bile kondicijske vaje, ki so me čisto izmučile, tako da sem bil na koncu med igro večinoma na golu. Domov sem prišel čisto pobit, se stuširal in vedel, da se moram še malo učiti. Rekel sem si, da si bom vsaj malo pogledal zgodovino, a ko sem odprl zvezek, nisem vedel, kje začeti. Celo telo je bilo izmučeno in po petih minutah sem se odločil, da imam dovolj. Preden sem šel spat, sem vsaj malo užival in sem gledal televizijo. Ko sem se že pripravljal na spanje, me je zadelo. Nisem še napisal spisa za slovenščino, ki sem ga moral natipkati in ga poslati v spletno učilnico. Nekako mi je uspelo tudi to. Spat sem šel zelo pozno. Ugotovil sem, da je to res eden tistih dni, ko nič ne gre po tvoje, a po drugi strani je jutri nov dan, nova priložnost in – upam - manj nesreč. Vsaj budilko sem preveril najmanj trikrat. Luka, 1c

15 14 14