Aškerčevi asi 2026

Že dolgo vem, da imajo dejanja svoje posledice. V življenju pogosto naredimo napake, ki lahko vplivajo na našo prihodnost. Pogosto se za napake opravičimo. Nedavno sem prejela opravičilo. Prišlo je od nekoga, s katerim sva si bila včasih blizu, ampak so se najine poti razšle zaradi napačnih odločitev in besed, ki niso bile dobro premišljene in iskrene. Ko sem dobila opravičilo, sem v sebi začutila olajšanje, presenečenje, tudi občutek sreče, ampak ta občutek ni trajal dolgo, saj sem vedela, da so dejanja pomembnejša od besed, ki so na hitro zapisane le zato, da bi oprostila. Po vsem, kar se je zgodilo, nisem bila prepričana, ali sem pripravljena odpustiti zaradi svojega samospoštovanja, a vedela sem, da je opravičilo korak do pobotanje. Vsaka beseda v sporočilu je nosila težo iskrenosti in obžalovanja za storjena dejanja. Bilo je, kot da bi nekdo poskušal z razumom popraviti nekaj, kar je bilo nekoč zlo mljeno z nepremišljenim srcem. Čeprav se preteklosti ne da izbrisati, sem razumela, da včasih ljudje resnično odrastejo v boljše osebe ne zaradi časa, ampak zaradi bolečine, ki jih spremeni. Tisti trenutek sem spoznala, da opravičilo ni le prošnja za odpuščanje, ampak tudi priznanje odgovornosti. Ni dokaz šibkosti, temveč poguma. Morda zato opravičila pogosto pomenijo nov začetek ne nujno v odnosu z drugim človekom, temveč da postanemo boljša oseba. Sprejela sem opravičilo, vendar ne do te mere, da bi bilo med nama vse tako, kot je bilo nekoč. Oba sva vedela, da se stvari ne bodo nikoli več vrnile na staro pot. Kljub temu sem cenila, da je zbral pogum in mi napisal opravičilo, čeprav sem globoko v sebi vedela, da opravičilo samo po sebi ni dovolj. Besede lahko zacelijo rane, ne morejo pa izbrisati spominov ali bolečine, ki jo povzročijo dejanja. Sčasoma sem spoznala, da opravičilo ni konec, temveč šele začetek procesa, v katerem se učimo sprejemati, razumeti. Odpuščanje ne pomeni pozabe, ampak odločitev, da ne dovolimo preteklosti, da nas zadrži. Pomembno je, da ohranimo svoje samospoštovanje in se zavedamo, da včasih ni treba, da se vse popravi – dovolj je, da se iz tega nekaj naučimo. Vsaka izkušnja, tudi boleča, nas oblikuje in nas nauči, kako biti močnejši, zrelejši in bolj iskreni do sebe. Zoja, 1c Že dolgo vem, da imajo dejanja svoje posledice. V življenju pogosto naredimo napake, ki lahko vplivajo na našo prihodnost. Pogosto se za napake opravičimo. Nedavno sem prejela opravičilo. Prišlo je od nekoga, s katerim sva si bila včasih blizu, ampak so se najine poti razšle zaradi napačnih odločitev in besed, ki niso bile dobro premišljene in iskrene. Ko sem dobila opravičilo, sem v sebi začutila olajšanje, presenečenje, tudi občutek sreče, ampak ta občutek ni trajal dolgo, saj sem vedela, da so dejanja pomembnejša od besed, ki so na hitro zapisane le zato, da bi oprostila. Po vsem, kar se je zgodilo, nisem bila prepričana, ali sem pripravljena odpustiti zaradi svojega samospoštovanja, a vedela sem, da je opravičilo korak do pobotanje. Vsaka beseda v sporočilu je nosila težo iskrenosti in obžalovanja za storjena dejanja. Bilo je, kot da bi nekdo poskušal z razumom popraviti nekaj, kar je bilo nekoč zlo mljeno z nepremišljenim srcem. Čeprav se preteklosti ne da izbrisati, sem razumela, da včasih ljudje resnično odrastejo v boljše osebe ne zaradi časa, ampak zaradi bolečine, ki jih spremeni. Tisti trenutek sem spoznala, da opravičilo ni le prošnja za odpuščanje, ampak tudi priznanje odgovornosti. Ni dokaz šibkosti, temveč poguma. Morda zato opravičila pogosto pomenijo nov začetek ne nujno v odnosu z drugim človekom, temveč da postanemo boljša oseba. Sprejela sem opravičilo, vendar ne do te mere, da bi bilo med nama vse tako, kot je bilo nekoč. Oba sva vedela, da se stvari ne bodo nikoli več vrnile na staro pot. Kljub temu sem cenila, da je zbral pogum in mi napisal opravičilo, čeprav sem globoko v sebi vedela, da opravičilo samo po sebi ni dovolj. Besede lahko zacelijo rane, ne morejo pa izbrisati spominov ali bolečine, ki jo povzročijo dejanja. Sčasoma sem spoznala, da opravičilo ni konec, temveč šele začetek procesa, v katerem se učimo sprejemati, razumeti. Odpuščanje ne pomeni pozabe, ampak odločitev, da ne dovolimo preteklosti, da nas zadrži. Pomembno je, da ohranimo svoje samospoštovanje in se zavedamo, da včasih ni treba, da se vse popravi – dovolj je, da se iz tega nekaj naučimo. Vsaka izkušnja, tudi boleča, nas oblikuje in nas nauči, kako biti močnejši, zrelejši in bolj iskreni do sebe. Zoja, 1c

11 10 10