Pa kaj če pišem 2022

5. Bi rekel čudež temu, da še kar gre, da še bije v ritmu melodije, čeprav mu še vedno nevihta lije, vzeti usodo želi v svoje roké, ne želi več, da muči ga in bolé, hoče, da toplo sonce nanj posije, da spregleda svet poln čarovnije, in prežene vse hude misli, skrbé, pa vendar, gre le človek hladno mimo, ob misli tej mi neznosno je slabo, ko vidim, da v tišini trpimo, želim pomagati, a vendar kako? Morda s tem, ko napišem to rimo, le sam ve, kako mu je strašno, težko. 6. Le sam ve, kako mu je strašno, težko, čeprav poskušajo ga razumeti, a nihče od njih noče doumeti, le sam ve, zakaj občuti vse tako, bi čutil drugače, vendar le kako? Kako znova bi učil se živeti? Kako učil lepo pisati, peti? Zame prav res to je vse tuje zelo. Um, razum mi pojma nedojemljiva, mi zaradi tega večkrat je hudo, ker moja pesem mrtva je in siva, sonetu poklonim le solzo bridko, in obljubim, nekoč bo pesem živa, je iskati se muka, ni lahko.

47