Oskarjeva Turčija

prahu in pepelu. Voda ni mogla čez njih, zato je našla pot naokrog. Tako so nastali stožci prav posebnih oblik. Na vrhu je trd bazaltni kamen (če ni že padel), pod njim pa v globino raste gobji kocen. V ožji Kapadokiji si niti dve dolini nista podobni, saj je igra narave v vsaki ustvarila povsem drugačne konture. Poznamo dolino gobic ter dolino dimnikov … Gaudijevo dolino in kameljo dolino … pa dolino ljubezni … Od ožje Kapadokije se med mestom Aksaray pod ognjenikom Hasanom na zahodu ter mestom Kayseri pod ognjenikom Erčijes na vzhodu na več kot 10.000 km² razteza širša Kapadokija . Bolj ko gremo proti vulkanoma, večji kosi vroče lave so padali po terenu ter se strjevali v čvrste bazaltne plošče – danes lahko občudujemo t. i. mize, ki jih je v razpokah vodna erozija načela s slikovitimi dolinami. Te so posejane bolj na redko, dlje so vsaksebi in bolj so nedostopne. Tudi danes, v času masovnega turizma, lahko v teh dolinah občudujemo mir in harmonijo tradicionalnega življenja v slikovitih in v neki drugi čas izgubljenih vasicah … V pravljični deželi so se zgodaj naselili prvi prebivalci. Privabila jih je ro dovitnost vulkanske prsti, obilje podtalne vode in veliko sonca. Kmetijstvo je cvetelo, Perzijci so deželo imenovali »Kaputkya« - dežela lepih konj, po vzreji katerih je območje slovelo. Zaradi odlične strateške lege je bila dežela vedno središče trgovine in križišče karavanskih poti. Svilena pot iz Egejske obale in Konstantinopla proti Kitajski in Indiji se je združevala s karavansko potjo proti Bližnjem vzhodu, ki je vodila preko Sirije z enim krakom v Egipt in z drugim preko Meke v daljno kraljestvo kraljice Sabe, današnji Jemen. Prav pod Kapadokijo je najlažji prehod čez visoko neprehodno gorovje. Imenujemo ga »Kilikijska vrata«. Poleg karavan s trgovskim blagom so tu potovale vse največje vojske starega sveta … od perzijskega Kira in Darija do Aleksandra Velikega, od Rimljanov do Bizantincev … in v nasprotni smeri Arabci ter pozneje Mongoli … Zato je bila Kapadokija vedno bogata dežela in hkrati velikokrat »prekleta«, osvojena in prelita s krvjo. Že prvi prebivalci so svoja bivališča kopali v mehki vulkanski tuf. Začeli so skromno z eno sobico, potem pa vsako zimo dodali še kakšno - dokler niso prevrtali pravega labirinta podzemnih soban, ki so jih povezali s hodniki v obliki rovov. Tako so živeli v jamah in uživali v naravni klimatski napravi, saj v poletni vročini v jamah temperatura ne preseže 15 stopinj Celzija, pozimi pa se ne spu sti pod 8. Še danes, tako kot včasih, v podzemnih skladiščih hranijo pridelke. Za domove so najraje dolbli prav slikovite stožce in vrtali vhode nedosto pno visoko. V hiše so hodili po lestvah in vrveh, ki so jih zlahka umaknili, če se je bližala nevarnost. Tudi danes lahko raziščemo kak jurčkast termitnjak.

33

Made with FlippingBook - Online magazine maker