Oskarjeva Turčija

KARAVANSERAJ SULTANHAN Včasih naj bi bilo v Anatoliji okoli 250 karavanserajev; do danes se jih je ohranila približno polovica. Karavnaseraj je bil v času, ko je še po kopnem potekala pot svile in začimb od Sredozemlja pa do daljne Kitajske, dvorec za karavane, kjer so karavanarji prenočili in si odpočili na dolgi poti. Zgrajen je kot majhen kvadraten grad z močnim kamnitim obzidjem. Bil je dobro zastražen in zaprt ponoči. Okrog odprtega notranjega dvorišča so prostori za karavanarje in nji hovo blago, hlev za živali, kuhinja, kopalnica, mošeja … Karavanseraje so uve dli vladarji in meceni, da bi zavarovali svoje trgovce z bogatim blagom. Trgovci so na mejah ozemlja plačevali vladarju davek, iz teh davkov in cestnin je vladar financiral karavnseraje, trgovci pa so lahko brezplačno v njih ostali tri dni: jedli, pili, počivali, si dali popraviti čevlje, veterinar je pregledal njihove živali … Karavanseraj Sultanhan je največji in najbolje ohranjen karavanseraj v Anato liji, zgrajen leta 1229 in večkrat obnovljen. Dolg je 121 m, varovan s 24 stolpi in obsega 4866 m² površine. MESEČEVA DEŽELA KAPADOKIJA Leži v osrednji Turčiji, približno 360 km jugovzhodno od Ankare, na okoli 1000 metrov visoki anatolski planoti. Čeprav je to danes muslimanska dežela, slovi po odličnem vinu, najboljšem krompirju v deželi, sladkih marelicah in prav slastnih bučnih semenih, ki jih kar ne moremo nehati jesti. Poznamo širšo in ožjo Kapadokijo. Ožja Kapadokija obsega okoli 10 km² in se v trikotni obliki razteza med mesti Nevšehir, Urgüp in Avanos. Pred približno 40 milijoni let je bilo tukaj globoko slano jezero. Dva priblićno 80 kilometrov oddaljena vulkana, Hasan na zahodu in Erčijes na vzhodu, sta ti sočletja bruhala v zrak lavo in prah. Težji kosi lave so padali bližje vulkanoma ter se strdili v kompaktne plošče, manjši kosi lave pa so leteli dlje. Najdlje od vulkanov je potoval droben prah in pepel, ki je počasi zasuval prav ožjo Ka padokijo, dokler ni 120 metrov globoko jezero povsem izginilo. Vse skupaj se je v stoletjih utrdilo in povezalo v kamen, ki mu pravimo vulkanski tuf. Potem so se vulkani umirili. Z dežjem so v mehko podlago zarezali najprej manjši potočki, potem večje rečice in reke. Te se na koncu izlivajo v Rdečo reko, ki še danes leno odnaša kapadokijski tuf v Črno morje. Nastale so ozke in slikovite doline. Sem in tja je potoček naletel na oviro. To so bili trdi kosi lave – danes bazalt – ki so jih močnejše erupcije navrgle sem in so izginili v mehkejšem

32