Oskarjeva Šrilanka

V obdobju vladavine Parakramabahuja I. Velikega Sinhalci edinkrat v zgodo vini stopijo na mednarodno prizorišče kot velesila. Izboljšave v namakalnih sistemih ustvarjajo bogastvo, ki pa ga veliki vladar uporabi za gradnjo me galomanskih projektov v svojem mestu, za mednarodne odprave budističnih menihov vse do Sumatre in Burme ter celo za nekaj vojaških pohodov. Čeprav je bil Parakramabahu izjemen vladar, so njegovi projekti izsušili kralje vo zakladnico, kar je botrovalo dokončnemu propadu sinhalskega kraljestva že 29 let po njegovi smrti. Borba za njegovo nasledstvo je oslabila osrednjo oblast, prazna zakladnica je onemogočila vzdrževanje namakalnih sistemov, pojavila se je malarija. K propadu so prispevale še grožnje vpadov z Indije ter rastoče tamilsko kraljestvo na severu otoka. Zaton Sinhalskega kraljestva 1200-1500 – Serendib Propad osrednje avtoritete na otoku ter hitro spreminjajoče mednarodne okoliščine v 13. stoletju so otok pahnile v vojne za oblast. Oblikovalo se je več manjših kraljevin, nobena od njih pa ni bila tako močna, da bi obvladovala cel otok. S prihodom arabskih trgovcev v Indijski ocean se izjemno okrepi trgovi na in kmetijstvo izgubi glavni pomen. Na severu se v Jaffni okrepi tamilska kraljevina (hindujci), ki prevzame nad zor nad bogato trgovino z biseri. Na zahodu ob morju nastane kraljevina Kotte, ki se usmeri v trgovino z Arabci ter v izvoz dragocenega cimeta na evropske trge. Sprememba poudarka od kmetijstva k trgovini ter odprtje otoka drugim kulturam je omejila vpliv tradicionalnih sinhalskih institucij ter družbene ureditve. Ob vznožju višavja pa nastane kraljevina Kandy, ki je odmaknjena in nedostopna, zavarovana z neprehodnimi pragozdovi, ki so polni malarije. Tu se daleč od mednarodnega dogajanja ohranja tradicio nalna sinhalska civilizacija. V tem obdobju otok beleži priliv arabskega prebivalstva predvsem v obmor skih trgovskih krajih, s tem pa se sooči z novo vero – muslimanstvom. Tudi danes Mavri obvladujejo trgovino na Šrilanki. PORTUGALCI – Ceilao Leta 1505 je de Almeida, sin indijskega podkralja plul okoli JZ obale Šrilanke in iskal arabske ladje, ko ga je nevihtno vreme prisililo, da se je zatekel v pri stanišče Galle. Glas o ljudeh »ki so jedli bel kamen (kruh) in pili kri (vino) in imeli palice s hrupom večjim kot grom (puške) …« se je hitro razširil in do-

10