Oskarjeva Makedonija, Albanija in Kosovo

ALBANSKI JEZIK Albanščina je indoevropski jezik , ki ga govori okoli 8 milijonov Albancev po vsem svetu. Je samostojen jezik v okviru indoevropske družine. Indoevropski izvor albanščine je leta 1854 utemeljil nemški jezikoslovec Franz Bopp, ni pa ta teza dokončno pojasnjena. Razlog za to je vsaj delno treba pripisati dejstvu, da so prvi pisni viri v albanščini nastali pozno, šele v 15. stoletju, do tedaj pa je albanščina sprejela veliko latinskih, turških in slovanskih vplivov. V preteklosti se je pogosto pojavljala razlaga, da je albanščina potomka ilirskega jezika. Ker pa je o jeziku antičnih Ilirov znanega zelo malo, je treba razlago o ilirskem izvoru albanščine razumeti kot zgolj hipotetično, saj so trdni jezikoslovni dokazi zanjo minimalni. V novejšem času se pojavlja alternativna razlaga, po kateri naj bi bila albanščina potomka nekega starobalkanskega jezika, pogojno imenovanega dačanski ali dako-mizijski. Po tej razlagi je treba izvor albanščine iskati bolj severovzhodno od današnjega zemljepisnega položaja jezika, tj. v notranjosti balkanskega polotoka. Najpogosteje naveden dokaz v prid tej razlagi je balkansko substratno besedišče, ki je skupno albanskemu in romunskemu jeziku. Tudi latinske besede v albanščini kažejo podoben fonetični razvoj kot v romunščini, kar kaže, da je bila albanščina romanizirana pod vplivom južnobalkanske latinščine, ki se je govorila v nekdanji rimski provinci Dakiji in bila podlaga tudi za nastanek romunščine. Albanščina je tako lahko tudi rezultat delne (prekinjene) romanizacije.

Albanska abeceda ima 36 črk. a, b, c, ç, d, dh, e, ë, f, g, gj, h, i, j, k, l, ll, m, n, nj, o, p, q, r, rr, s, sh, t, th, u, v, x, xh, y, z, zh.

59