Oskarjeva Korzika in Sardinija

NUORO Nugoro, kot mu pravijo domačini, je eno najpomembnejših središč Sardinije. Mesto se je začelo širiti v 14. st., v 18. st. pa so izbruhnili nemiri. Leta 1746 je piemontski prefekt De Viry mesto opisal kot „kotel banditov in morilcev“. Dekret iz leta 1868, s katerim so ukinili skupno rabo kmetijskih zemljišč, je privedel do ljudske vstaje, znane kot Su Connottu. Na začetku 20. st. je Nuoro postal središče sardinskega kulturnega življenja, ki je dalo politične in družbeno angažirane pisatelje kot je bila Grazia Deledda. Mesto je postalo prestolnica province leta 1926, danes pa je trgovsko središče Barbagie. Mesto stoji v prekrasni okolici na granitni planoti pod goro Monte Ortobene. Zaradi odročne lokacije in šele nedavne izpostavljenosti turizmu so se ohranili krajevna kultura, običaji in noše. Slikovite ulice in stavbe se skrivajo v starem delu mesta. V Nuoru se je rodilo nekaj največjih sardskih umetnikov pisane besede, ki so otoški kulturi konec 19. stoletja vdahnili novo življenje. Poleg Grazie Deledda sta med vidnejšimi literati politik in esejist Attilio Deffenu in pesnik Sebastiano Satta. GRAZIA DELEDDA (1871 – 1936) se je rodila leta 1871 v Nuoru. Leta 1926 je prejela Nobelovo nagrado za literaturo kot priznanje za svoj dojemljiv prikaz moči primitivnih skupnosti, ki so jo obkrožale, in njihovih strasti. Postala je simbol sardinske kulture in predstavnica otoškega umetniškega ustvarjanja. Pestra in težavna začetna leta svoje kariere je opisala v avtobiografskem romanu Cosima (1937). Njen leposlovni svet črpa iz Barbagie, ki mu daje skrivnostnost in močan občutek identitete. Med njenimi najbolj znanimi romani so Elias Portolu, Cenere (Pepel, 1904) in Canne al Vento (Trsi v vetru, 1913). Umrla je leta 1936 v Rimu.

66