Oskarjeva Korzika in Sardinija

PRAZGODOVINSKA SARDINIJA 150.000 pr. n. št. najdbe kamnitega orodja kažejo, da je bila Sardinija naseljena že v paleolitiku. 9000 pr. n. št. so jo začele poseljevati civilizacije iz Male Azije, afriških obal, Iberskega polotoka in Ligurije. Rodovitna zemlja, bogata z minerali in rudniki obsidiana v Monte Arciju, so bili glavni razlog za blaginjo. 3000 pr. n. št. se Sardinci razdelijo v plemena. Živijo v vaseh v s slamo kritih kočah in svoje mrtve pokopavajo v kamnite grobnice – domus de janas (hiša vil). 1800 pr. n. št. se ruralna družba razvije v bojevniško nuraško civilizacijo, ki je po otoku zgradila na tisoče okroglih kamnitih stolpov (nuragi). FENIČANI, KARTAŽANI IN RIMLJANI 1000 pr. n. št. feničanske ladje začnejo uporabljati zalive ob sardinski obali. Čez 200 let se trgovanje okrepi in nastanejo mesta Nora, Sulcis, Tharros, Olbia, pozneje še Bithia in Karalis (današnji Cagliari). 6. st. pr. n. št. dobre odnose prekinejo napadi nuraškega ljudstva proti feničanskim naselbinam. Feničani za pomoč prosijo Kartagino, ki je leta 238 pr. n. št. poražena v prvi punski vojni. 277 pr. n. št. Sardinija skupaj s Korziko postane rimska provinca. Skozi stoletja se Sardi močno upirajo rimski zasedbi in, kljub občasnim premirjem, si Rimljani otoka nikoli v celoti ne podredijo, upori v notranjosti so se nadaljevali. Zapuščina velike civilizacije je pustila na otoku cestno mrežo, kopališča, templje, akvadukte in amfiteatre.

51