Oskarjeva Korzika in Sardinija

KRATKA ZGODOVINA Zgodovina Sardinije se je začela pisati že pred več tisoči let. Prvi prebivalci naj bi prišli na otok po prečkanju naravnega nasipa, ki je nekoč, morda pred 450.000 – 150.000 leti povezoval Toskano in Sardinijo. Potem, ko se je na tem območju izmenjalo že več različnih kultur, je tod vzcvetela nuraška civilizacija. Plemena pastirjev in bojevnikov so živela v okroglih kamnitih bivališčih, imenovanih nuragi, ki so jih ščitile obzidane utrdbe – še danes so po vsem otoku izjemne megalitske ostaline. Od 700 nuragov, kolikor se jih je na Sardiniji ohranilo, jih je nekaj v odličnem stanju: Su Nuraxi v Baruminiju, kompleks Santu Antine in nuragi v Losi. 1000 pr. n. št. so v te kraje prišli Feničani in se naselili ob obali v Tharrosu, Nori, Bithii in Cagliariju. Sledi 700 let rimske oblasti. Rimljani so otok zasedli po Punskih vojnah, kljub številnim uporom Sardincev, so ostali sedem stoletij. Pa padcu rimskega imperija je otok postal plen različnih osvajalcev. Vandali, Bizantinci in Arabci so se bojevali za strateška pristanišča, vse do prihoda dveh pomembnih pomorskih republik Pise in Genove. 400 let španske oblasti je zaznamovala Aragonska dinastija, ki je povzročila zlato dobo sardinske romanske arhitekture. Po štirih stoletjih so jih zamenjali Avstrijci, ti pa so jo leta 1718 predali Savojcem. Kraljevina Sardinija je preživela do združitve Italije. Dolgo obdobje zanemarjanja se je končalo šele po drugi svetovni vojni, ko so izsušili malarična močvirja. S tem so se odprle možnosti za turizem in razvoj avtonomne, moderne Sardinije.

50