Oskarjeva Korzika in Sardinija

LJUDJE: Notranjost otoka je poseljena že tisoče let in posejana s sledovi starodavne pastirske civilizacije, kar je dokaz, da so ljudje od nekdaj raje živeli v dokaj varni in gorati notranjosti kakor na obali. Spreminjanje letnih časov še vedno obeležujejo različne faze v kmetijstvu, uspešno žetev vsako leto proslavijo. Starodavne tradicije – zdaj globoko zakoreninjene v katolicizmu, vendar s še opazno dediščino starejših religij – zaživijo v številnih festivalih, ki pogosto temeljijo na zelo tesnem odnosu med otočani in njihovim naravnim okoljem. GLASBA: Glasba je pomemben del sardinskega življenja in spremlja tako praznike in poroke kakor tudi vsakodnevne dogodke, zlasti v otoški notranjosti. Muzikologi in glasbeniki – kot na primer Peter Gabriel, ki je za svojo zbirko svetovne glasbe snemal s skupino Tenores de Bitti – so sardinsko glasbo opisali kot edinstveno v Evropi. In danes doživlja nekakšen preporod. V njej je precej tako instrumentalne kot vokalne raznolikosti, temelji na zvoku launeddas, pihala iz trstičja, in polifone glasbe za štiri glasove. Najbolj znani predstavniki te glasbe so Canto a Tenores, ki redno nastopajo pred vse večjim občinstvom. NURAGI: Na Sardiniji je več kot 7.000 nuragov. Te stavbe z obliko prirezanega stožca so pomemben del pokrajinske podobe. Toda o ljudeh, ki so jih gradili, o civilizaciji, ki je živela na otoku v času med 1800 in 500 pr. n. št. (v nekaterih predelih pa se je še dlje upirala Rimljanom), je znanega le malo. Prvotno je bil nurag sestavljen iz enega stolpa, narejenega iz velikih kamnitih blokov brez malte. Kasneje so dodali več stolpov in jih povezali z braniki, tako da so nastale kompleksnejše strukture, kot npr. Su Nuraxi v Baruminiju. Nuragi so bili tako bivališča kot utrdbe, okoli stolpov pa sta pogosto zrasla vas in zid. O pisnem jeziku iz tistega obdobja ni sledu, so pa v grobnicah v bližini svetih vodnjakov našli več kot 1.500 bronastih figuric, ki so na ogled v sardinskih muzejih.

49