Oskarjeva Korzika in Sardinija

FILITOSA Najbolj znano prazgodovinsko najdišče na Korziki zelo zavzeto upravljajo nasledniki Charles Antoina Cesarija, ki ga je odkril leta 1946. Filitosa ponuja na ogled skoraj 5000 let zgodovine. Nekdaj je bilo območje poseljeno predvsem zato, ker je bilo rodovitno in tudi lahko branljivo; bilo je polno velikih gradenj in menhirjev, ki datirajo iz let 1800 – 1100 pr. n. št.. Utrjeno mesto je stalo nad dolino rečice Taravo. Prav tu, med kamni nekdanjega zidu, so našli eno najslovitejših vrst antropomorfnih menhirjev. Na njih se jasno vidijo podrobnosti obrazov, orožja in čelad starodavnih vojščakov. Večina filitoških ostalin je iz obdobja med poznim 2. tisočletjem pr. n. št. in letom 700 pr. n. št.. Z vzponom krščanstva so postali menhirji „poganski“, zato so jih uničili. Ostanke so zbirali na kupe kot navadno kamenje – in miniti je moralo še kar nekaj stoletij, da so jih ponovno odkrili. Izlet po Filitosi se začne s čudovitim kipom (Filitosa V.), ki stoji na poti do utrjene naselbine, znane kot oppidum. Gre za ostanke vasi in treh spomenikov, srednji je dobro ohranjen. Spodaj v dolinici pa je kamnolom, od koder se dobivali kamen za kipe. Nekaj kipov, ki so jih našli v okolici, so razporedili okrog kamnoloma. Poleg vhoda na najdišče stoji majhen muzej z zgodovinskim prikazom. V njem so na ogled delčki treh menhirjev; najslavnejši je Scalsa Murta iz 1400 pr. n. št. Na teh menhirjih so vidni oklepi in orožje, pa tudi luknje v zgornjem delu glave – najbrž so tja namestili okrasne volovske rogove. RAZVOJ ANTROPOMORFNIH MENHIRJEV: Megalitske spomenike, ki so jih v neolitiku (6000 - 2000 pr. n. št.) postavljali v čast mrtvim, so našli na petih sredozemskih otokih: na Korzki, Sardiniji, Malti, Majorci in Minorci. Korziško megalitsko kulturo (3500 - 1000 pr. n. št.) delimo na tri obdobja: megalitik I., II. in III. (glede na napredek v pogrebnih praksah). Zgodnje podzemne grobnice, ki so jih zapirali z dolgimi kamnitimi ploščami, so zamenjali spomeniki na prostem, znani kot dolmeni – sestavljali so jih vodoravni monoliti, ki so predstavljali dušo umrlega. V obdobju megalitika III., ki je deljen na šest podobdobij, pa so monoliti postali navpični antropomorfni kipi, torej so dobili človeško podobo. Ti kipi imajo različne lastnosti, odvisno od ljudstva, ki jih je oblikovalo. V času vpadov, denimo, so bili oboroženi, kasneje pa so spet postali preprostejši. Tik pred koncem tega obdobja so se na Korziki naselili t.i. Toreni in uvedli gradnje, ki so spominjale na stolpe. Sčasoma so z njimi nadomestili antropomorfne kipe.

23