Oskarjeva Korzika in Sardinija

križ mu pomaga nositi beli spokornik, ki predstavlja Simona iz Cirene, medtem ko osem v črno oblečenih ljudi za njima nosi kip mrtvega Kristusa. Tradicionalna pesem Perdonu miu Diu („Odpusti mi, Gospod“) spremlja počasi premikajočo se procesijo, ki se spet ustavi pred cerkvijo, kjer se je začela. Po blagoslovu se sprevod konča. ROČNO IZDELANI NOŽI: Noži z ukrivljenimi rezili in ročaji, ki se popolnoma prilegajo roki, so bili najbolj nepogrešljiv pastirski pripomoček. Tradicionalno ima rezilo nazobčan del, ročaj pa je lesen ali iz kozjega roga. Po domače takšnemu nožu rečejo cursina, zdaj je blagovna namka zaščitena; domači obrtniki nože izdelujejo ročno. Razmerje med rezilom in ročajem je že od nekdaj enako, vendar so sodobni izdelovalci posegli po novih materialih. Zato so današnja rezila izdelanega iz damaščanskega jekla, ročaji pa različni, od kleka do mantine kože. Tradicionalno korziška sta tudi runchetta (žepni nož) in temperinu (majhen, koničast nož). Najbolj znan pa je stiletto, ki so ga poleg pištol uporabljali razbojniki v 19. st. in ga zdaj prodajajo kot spominek, na njem pa je izrezljana beseda vendetta, krvno maščevanje. PROPRIANO Leži na najbolj notranji točki Valinškega zaliva, stisnjen med zelene hribe in sinje modro morje. Privlačno in priljubljeno pristanišče za jadrnice in obmorsko letovišče s čudovitimi plažami v dragah, ki so posejane po zalivu. Zaradi strateškega položaja Propriana so se zanj v preteklosti precej bojevali. Uspeval je kot slavno pristanišče in trgovsko središče Etruščanov, Grkov, Kartažanov in Rimljanov, zlasti v 2. st. pr. n. št. Ko so v 80. letih 20. st. pristanišče prenavljali, so tam našli številne ostanke iz tega obdobja. V srednjem veku so mestu vladali najprej Pisanci, od leta 1230 pa Genovežani. Leta 1563 je tu pristal Sampiero Corso in začel vstaje proti Genovežanom. Vendar se je to izkazalo kot medvedja usluga vasici, saj je bila na milost in nemilost prepuščena piratom in skoraj popolnoma uničena. V istem času se je začel zaton čudovitega samostana Santa Giulia di Tavaria, ki je omenjen v kronikah – zdaj je v ruševinah. V 19. st. je Propriano ponovno oživel in postal trgovsko pristanišče za celotno regijo, ta pomen pa je dodatno utrdil v zgodnjem 20. st. Zdaj je mesto živahno turistično letovišče. Zaradi čudovitih plaž in sodobne infrastrukture spada med vodilne na otoku.

22