Oskarjeva Korzika in Sardinija

BONIFACIO Za razvoj očarljivega srednjeveškega mesta (korziško Bunifaziu) na apnenčastem rtu je zaslužen Bonifacio, toskanski markiz, ki se je tod ustavil leta 828, ko se je vračal z odprave v Afriko. Tri stoletja je utrjeno pristanišče živelo od ribolova in piratstva in je bilo delno pod pisansko oblastjo. Leta 1195 pa je postalo genovska kolonija in je sprejelo številne priseljence iz Ligurije. Nekako ob istem času je postalo republika. Dobilo je pravico do kovanja lastnega denarja, začela pa se je tudi gradnja mogočnih zidov. Leta 1553 so Bonifacio zasedli Francozi, potem pa ponovno Genovežani. V 17. st. so ga utrdili z modernimi vojaškimi gradnjami. Čeprav je v 18. st. mesto padlo izključno pod francosko oblast, je obdržalo italijanski pridih in nekakšno odmaknjenost od preostale Korzike. Bonifacio leži na skrajnem jugu Korzike in severni obali Bonifacijevega preliva, ki ločuje Korziko in Sardinijo. Mesto je zgrajeno na koncu globokega fjorda, ki je najboljše in edino pristanišče na jugu Korzike. Mesto Bonifacio je sestavljeno iz dveh delov: Vieille ville (Staro mesto) in Haute Ville (Gornje mesto), ki je zgrajeno na rtu znotraj citadele. Citadela je bila zgrajena v 9. stoletju, ko je bilo ustanovljeno mesto. Kasneje je bila večkrat prezidana in obnovljena in je bila do pred kratkim administrativno središče francoske tujske legije. Danes je muzej. Večina prebivalcev je včasih živela v Haute Ville, kjer so bili dobro zavarovani pred sovražnikom. Marina in novejši deli mesta so zgrajeni na ravnici na koncu zaliva. Zgornji del mesta in del obzidja so zgrajeni na vrhu pečine kakšnih 70 metrov nad morjem. Pečino je spodjedlo morje, tako da izgleda, da so zgradbe na samem robu pečine zgrajene na previsu. JUŽNA OBALA KORZIKE V OKOLICI BONIFACIA Zgrajena je iz belega sedimentnega krednega apnenca, iz katerega je narava izklesala nenavadne skulpture. Malo bolj proti severu apnenec zamenja granit iz katerega sta zgrajena Korzika in Sardinija. Na jugu ga od odprtega morja ločuje 1.500 m dolg in 200 m širok rt. V prazgodovini je bila gladina morja nižja in Sardinija in Korzika sta bili med seboj povezani s kopnom, zaliv Bonifacio pa je bil del doline, ki je peljala proti korziškemu višavju. Voda v zalivu je globoka okrog 3,5 m, kar je bilo več kot dovolj za stare ladje in manjša plovila.

18