Oskarjeva Korzika in Sardinija

OTOČJE LAVEZZI Leži v francoskem delu morskega naravnega rezervata Bouches de Bonifacio (Bonifacijev preliv), ki si ga Francija od leta 1993 deli z Italijo in meri 794,6 km2. V prelivu je bil najprej prepovedan samo prevoz nevarnih snovi, leta 1999 pa so natančno določili meje parka in v zaščito vključili divje ptice, ribe in druge živali in rastline in naravo kot tako. Granitno otočje nekateri imenujejo kar raj na zemlji zaradi majhnih zalivčkov z belimi peščenimi plažami in morjem turkizne barve. Na otokih ni nikakršnih hotelskih nastanitev, saj je to narodni park, ki ga lahko obiščete zgolj čez dan. PORTO VECCHIO Kraj (korziško Portivechju) leži na jugovzhodni obali otoka Korzike ob Tirenskem morju, 64 km vzhodno od Sartène. Porto Vecchio je sedež istoimenskega kantona, v katerega so poleg njegove vključene še občine Conca, Lecci in Sari-Solenzara z 12.904 prebivalci. Kanton je sestavni del okrožja Sartène. Ozemlje jugovzhodne Korzike je znano kot središče civilizacije torréenne iz 3. in 2. tisočletja pred Kristusom, imenovano po glavnih ostankih iz tega obdobja – kamnitih stolpih imenovanih torre. Iz tega obdobja so značilne krožne ali polkrožne kamnite citadelle. Sedanje pristanišče so ustanovili ali prevzeli od njihovih predhodnikov Grki iz Sirakuz v 6. st. pr. n. št., romanski Portus Syracusanus. Mesto je bilo zaradi izbruha malarije prvič zapuščeno v visokem srednjem veku, prebivalstvo se je preselilo v južnejši Bonifacio. Po prehodu pod Genovsko republiko v 16. stoletju je uprava nad zalivom ustanovila kolonijo in zgradila številne utrdbe. Kljub temu je bilo mesto zaradi ponovnega izbruha malarije kot tudi zaradi stalne grožnje turških piratov večkrat zapuščeno. Slednjič so v 17. st. Genovežani vanj naselili prebivalstvo iz goratega predela Korzike, pretežno iz Quenze, ki pa se je poleti vračalo na svoje domove v notranjosti otoka. V mestu so se stalno naselili šele v 19. st. po izsušitvi bližnjih močvirij.

19

Made with FlippingBook Online newsletter