Oskarjev Peru

MACHU PICCHU Ko so Španci leta 1533 umorili velikega Inka Atahualpo, naj bi peščica pomembnih Inkov pobrala svoje zaklade in se z njimi umaknila v selvo, področje med Andi in deževnim gozdom. Tu naj bi zgradili mesto po imenu Vilcabamba in živeli naprej svoje inkovsko življenje. V začetku 20. stoletja je na ameriški univerzi Yale deloval Hiram Bingham, docent za latinskoameriško zgodovino. Med prebiranjem španskih arhivov je naletel na zapise španskega kronista Garcilassa de la Vege o Vilcabambi, zadnjem zatočišču Inkov. Raziskovalna sla in pohlep sta Binghama gnala v Peru. Sledil je toku reke Urubamba in v majhni dolini sredi strmih gora naletel na 'campesina', Melchorja Artega. Ta je vedel, da se v težko dostopnih hribih nad reko skrivajo ruševine inkovskega mesta. Naslednje jutro, 24. julija 1911 je kmet, s svojim malim sinom Pablitom odpeljal Binghama po strmih pobočjih proti sedlu pod goro, ki so ji domačini imenovali Machu Picchu, oziroma 'Stari vrh'. V sedlu med Starim vrhom in nasprotno goro Huayna Picchu, oziroma 'Mladi vrh' je Bingham zagledal neverjeten prizor – z grmovjem preraščeno in deloma porušeno mesto, grajeno v skladnih terasah in postavljeno na osupljivo lepem mestu. Ameriški raziskovalec je takoj vedel, da ni našel Vilcabambe, vedel pa je tudi, da pred njim verjetno leži eno največjih arheoloških odkritij sploh. Po poznejših raziskavah arheologov je bilo ugotovljeno, da je bilo mesto zgrajeno v obdobju okoli leta 1450, ter da najbrž ni bilo nikoli dokončano. Mnoge zgradbe stojijo na naravno danih kamnih in so le nekakšen 'podaljšek' naravnih danosti. Kvaliteta gradnje pa priča, da gre za zares pomembne zgradbe, namenjene le najbolj posvečenim Inkom. Machu Picchu leži v sedlu med dvema gorama na nadmorski višini 2300 2400 metrov. S treh strani obdajajo mesto 500 metrov strme stene, ki padajo proti reki Urubambi, ki v obliki črke U obkroža mesto. Okrog osrednjega sistema travnatih trgov se raztezajo trije 'sektorji'. Za glavnim vhodom nas najprej pričaka del s terasami in polji, kjer so si prebivalci tega mesta pridelovali hrano. Med strme bregove in skalne zidove teras so nasuli humus, ki so ga po vsej verjetnosti prinesli iz doline. Tu je uspevala koruza, krompir in pa seveda koka, ki je bila sestavni del vseh obredov.

22