Oskarjev Madagaskar

Merina ljudstva. Leta 1995 so palačo uničili ognjeni zublji in od takrat je še vedno v obnovi. Ivato je letališče, od glavnega mesta oddaljeno 14 km, do katerega vodi ena najbolj slikovitih cest. Ozke uličice, polne življenja in gostega prometa, se izmenjujejo z riževimi polji, srečujemo zebujeve vprege in ob kanalih na tleh se suši raznobarvno perilo. Ambohimanga pomeni v prevodu“modri grič”. Od tod izhaja linija kraljev in kraljic, ki so združili deželo v eno kraljestvo in prihajali v ta prijeten kotiček na oddih. Kraj ima sedem vhodov, vendar so danes nekateri že zaraščeni. Najmogočnejši vhod je na začetku vasi, katerega so včasih vsak večer zaprli z ogromnim okroglim kamnom. Tujcem vstop dolgo časa ni bil dovoljen. Danes je Ambohimanga proglašena za svetovno dediščino in zaščitena s strani Unesca. Za Malgaše je Ambohimanga sveti kraj, romarsko središče in njihov kralj je tukaj duhovno še vedno prisoten. Akamasoa je mesto, ki je nastalo na smetišču. Pobudo zanj je dal leta 1990 slovenski misijonar, Pedro Opeka, ki se je z delom tu zares izkazal: 250.000 sprejetih ljudi; 17 zgrajenih vasi z 2.000 opečnatimi hišami za 15.000 prebivalcev; 3.000 ljudi zasluži plačo z zaposlitvami, ki so jih ustvarili sami; 8.500 otrok, ki so živeli na smetišču, vsak dan hodi v šolo. Kamnolom zaposluje 750 ljudi in dobički od tega omogočajo financiranje večine vsem namenjenih zdravstvenih in drugih uslug. PEDRO OPEKA Oče Pedro Opeka se je rodil leta 1948 slovenskim staršem v Argentini. Petnajstleten se je odločil, da bo postal duhovnik. Pri dvajsetih je za dve leti prišel v Slovenijo na študij teologije. Nato je odšel na Madagaskar, kjer je kot zidar deloval v župnijah, ki so jih vodili lazaristi. Tam se je v njem dokončno izoblikovala odločitev, da bo misijonar. Na pariškem Katoliškem inštitutu je končal študij teologije. Jeseni 1975 je bil v Buenos Airesu posvečen za duhovnika in imenovan za župnika v vasici Vangaindrano na jugovzhodu Madagaskarja. Leta 1989 je bil imenovan za predstojnika lazarističnega semenišča v Antananarivu. Kljub temu pa ni mogel križem rok opazovati bede tisočih brezdomcev v predmestju malgaške prestolnice, ki so v nečloveških razmerah živeli na ulici ali na odlagališču odpadkov. Iz zaupanja in prijateljstva se je porodila Akamasoa. Leta 2006 je izšla njegova avtobiografska knjiga “Bojevnik upanja”. Še vedno živi in dela na Madagaskarju, v Akamasoi.

23