Oskarjeva osrednja Azija

Britanci so se z Rusijo sporazumeli šele leta 1907, ko so si razdelili interesne sfere v Iranu, Afganistan (kjer so si Britanci prizadevali z dvema vojnama za prevlado na območju Osrednje Azije) pa je postal neodvisna ››tamponska« država. Z željo po čim hitrejši integraciji osvojenega ozemlja je carska Rusija izvajala lastno imperialistično politiko, pri čemer je izkoriščala nasprotja med ljudstvi, plemeni in družbenimi sloji, obenempa je pospešeno ustanavljala strateška sidrišča z ruskimoziroma pravoslavnimprebivalstvom. Nove administrativne enote so namenoma oblikovali tako, da so zajele etnično mešano prebivalstvo. Prebivalstvo tega območja je bilo večinoma nomadsko, zato so ga skušali čim prej prostorsko ustaliti. Tovrstni ukrepi so izzvali več močnih uporov, največji je bil turkmenski upor pri Geok-depe v konec 19. stoletja. Oktobrska revolucija se območja Osrednje Azije ni posebej dotaknila. Bolj izrazita je bila močna kontrarevolucija oziroma prizorišča krvavih medetičnih spopadov in bojev proti Rusom in rusifikaciji. Najmočnejši upor so v skoraj štiriletni vojni (1918 – 1922) pod vodstvom Enver Paše vodili Uzbeki, nič manj burno pa se niso na rusko kolonizacijo leta 1916 odzvali Kirgizi. Po komunistični revoluciji je celotno ozemlje Osrednje Azije sodilo v okvir Ruske socialistične republike. Oblikovale so se narodnostne meje, ki so razen nekaj manjših popravkov do prelomnih let 1990/91 ostale nespremenjene. Vse države Osrednje Azije izstopajo po izrazito mešani narodni in malo manj mešani verski sestavi. Skupno je na tem območju pomešanih skoraj 100 različnih narodov in etničnih skupnosti. Politične meje so slabo prilagojene etničnim razmeram, kar pa ne gre pripisati zgolj razmejevanju, temveč tudi ruskim in poznejšim sovjetskim poskusom družbenogospodarske preobrazbe. Doktrina načrtnega družbenega posodabljanja je temeljila predvsem na uveljavljanju bazične industrije, rudarstva in velikopoteznega kmetijstva (predvsem gojenja bombaža). Nastajati so začela nova naselja solhozov in podobno kot v rudarska naselja se je vanje zgrinjalo narodno zelo raznovrstno prebivalstvo. Tako sta industrializacija in kolektivizacija posredno popestrili etnično strukturo in pospešili rusifikacijo. Seveda pa je v začetku 20. stoletja prišlo do raznih uporov proti ruski vladi, a vse te upore je ruska vlada zatrla. Leta 1924 so nastale socialistične republike, ki jim je Stalin zarisal meje, ki veljajo še danes. Po razpadu Sovjetske zveze so bivše republike postale samostojne države. 1991 NEODVISNOST. Osamosvojitev in spremembo političnega

14