Celovit razvoj jezika otroka 09-22

Za konec

IV. del: ZGODBA CELOVITEGA RAZVOJA JEZIKA 62

Izhodišče celovitega razvoja jezika je v razumevanju jezikovnih zmožnosti, da bi usmerile edukacijo v naravni proces učenja in izražanja za spoznavanje pomena (bistva sobivanja), ki ga zaznavamo z znanjem(znanomi je) oz. podobnostjo (zveza z domišljijo za drugi pol razumevanja, ki ustvarja originalna miselna izkustva). Koncept samouresničevanja temelji na samo-ustvarjanju, ko je človek zmožen intelektualne rasti z razvojem pomena. Razum je tisti, ki odmerja količino zavedanja/znanja, podobnosti, domišljije. Celovit razvoj jezika je tridelen: čustvena pritegnitev, zadetek v cilj in izraz kot izpust ljubega, občuteno kot osvoboditev misli. Ta mehanizem je istočasno tudi model celovitega ustroja/mehanizma razumevanja. Um(mišljenje) je proces/gon odkrivanja pomena: s čustvenim pritegovanjem (čustvovanjem), dojetjem bistva (učenjem) in jezikanjem kot izpustom/izrazom, t. p. ohranjanjem zveze s predniki. Začetek vsega je v umu (nezavednem), ko preko izkustev ustvarimo originalnomiselno izkustvo s pomočjo domišljije/principa podobnosti (dela razuma, ki ločuje s približevanjem z ljubeznijo). Razum zajema razdobje obdobja dojemanja (t. j. prehajanja energije časa) za odkrivanje pomena. Inspirativno vtis-kovanje in ekspresivno izražanje ustvarjata analitično-sintetično razlago pomena sobivanja. Razum usmerja z dvodelnim mehanizmom zaznavanja: učenjem kot procesom zavedanja (zavesti, znanost, znanja) ter iztisom izraza uma (umetnostjo). Razum z znanostjo in umetnostjo usmerja princip vzročno-posledičnih zvez pomena v procesu pojasnjevanja preteklosti in pri(e)hodnosti (oba sta sporočilo namena in sčasoma v sedanjosti zavedanja oblikujeta intelektualno zmožnost opomenjanja/upodabljanja (znanstvenega premišljevanja (»kaj«) z u(s)merjanjemuma/umetnika (»kako«). Umevanje je nenehnodogajanje; osmišljanje z vedno novim znanjem, istočasno razvojem intelekta (ob učenju in sporočanju). Učenje in govor nadgrajujeta kakovost doživljanja znanosti in umetnosti kot ubrane enosti uma. Na ta način intelekt z jezikomohranja zvezo s predniki (spominom– nezavednim). Lutkar vrisuje v spomin (v nezavedno) močnejše izkustvo zaradi globljega vtisa oz. spoznanja. Jezik je čas razločevanja vprašanja in odgovora. Je regulator razporejanja časa intelektualnega razvoja z usmerjanjem v znanstveno umevanje in umetniško izražanje obenem.