Celovit razvoj jezika otroka 09-22

sposobnostih namesto zmožnostih. Tako izbrati najboljši možni odgovor v času samorazvoja. Lik pogosto predstavlja tudi notranjo podobo otrokovih staršev. Kar ni zanemarljivo, saj katarzično 92 prav tako vpliva, kot na otroka, tudi na starše. Ker je ljubezen privlak očaranosti 93 , dobipodoba(nost)čarobnomoč 94 zvezeuma.Zatointerpretacijeodraslih,najbodošetakoprave, otroka prikrajšajo za globok notranji občutek, da je sam kos težavni situaciji, zanj rešljivemu situacijskemu vozlu – razvozlavanju rdeče niti didaktično-literarne zgodbe. Prikrajšajo ga za občutek ožarjenosti, ko mu z lastno interpretacijo umevanja odvzamejo plamen razsvetlitve. Gre za največji občutek viška lepote 95 , skladja, ki ga doživi umetnik, in s tem razvoja otrokovega notranjega čustvenega vzgiba. Bistvo bivanja odkrivamo le s samostojnim dojemanjem pra spomina. Zavedajmo se tega didaktičnega principa, ki je izjemen, močan, nenadomestljiv in hkrati primaren vidik podpore naravnemu učenju. Literarno-didaktične 96 zgodbe so torej vir navdihovanja za čustveni vzgib dojemanja čudeža ob upoštevanju svojih čustev; upov, bojazni, brezostre luči razuma, ki sevotroštvu zlagomadosega in samo-presega. Pomen zgodbe omogoča osmišljanje, opomenjanje, bogatenje, spodbujanje, navduševanje, osamosvajanje za osebno pripovedovanje, govorjenje, učlovečenje, humanizem. Pripoved pa nosi v sebi že novi žar/čar samo-odkrivanja skrivnosti znotraj sebe in v drugih svetovih (angl. wor(l)ds ). Pripoved ima tako poetično vrednost in hkrati vsebuje količino/ »hrib« razuma v gradnji intelekta. Le tako, da se smiselno/ritmično izmenjujejo čudi in trudi, lahko bogatimo naš dojemljiv talent, t. j. opomenjamo (ubesedujemo) znanost in umetnost obstoja bivanja. Um je torej kompleks sposobnosti občutenja oz. navdihovanja, učenja in govora. Bistvo bivanja je samostojno intuitivno dojemanje, ko razum uresničuje vizijo s spominom in zmožnostjo.

I del: ZGODBA 22

92 93 94

Moralno sproščanje po SSKJ.

Ožarjenost.

Privlak/privlačnost.

95 Privlačnost (fizična, kot dobrota), čutno prijetno – očarljivo, po Stendalu obljuba sreče. Najbolj vzvišeno zadovoljstvo, hkrati najbolj intenziv no, najbolj čisto. Tu ni mišljena kakovost, ampak učinek vzvišene duše, ne intelekta ali srca, ki se izkusi kot posledica razmišljanja o lepem (v: Poe, »The Philosophy of composition«, 1846). Primer v pomenoslovju. 96 Véda o predaji umevanja na način, da tudi drugi zmore.