Aškerčevi asi 2026

Ko opravičilo ni dovolj V življenju se velikokrat znajdemo v situacijah, ko naredimo napako. Včasih gre za malenkost, ki jo lahko popravimo, rečemo oprosti, v nekaterih situacijah pa naredimo nekaj hujšega in opravičilo ni dovolj. V osnovni šoli sem s prijateljico napisala neprijazen komentar na spletu o punci, s katero sem bila v slabih odnosih. Mislila sem, da bo to samo preprosta šala, vendar je bila ona zaradi mojih besed zelo prizadeta. Ko sem to opazila, sem se ji opravičila, vendar besede opravičila njenega počutja niso spremenile. Spoznala sem pomen svojih besed in kako lahko vplivajo na nekoga. Pravo opravičilo ni samo beseda, temveč dejanje. Pokazati moramo, da nam je za besede in dejanja res žal in da tega ne želimo ponoviti. Včasih rečemo oprosti, saj si želimo svoja dejanja čim prej popraviti in se jih rešiti. Ampak v veliko primerih to ni dovolj. Ko opravičilo ni dovolj, moramo pokazati, da nam je zares žal, biti moramo potrpežljivi. Aiša, 1c Občutek krivde, ste ga že kdaj doživeli? Kadar opravičilo ni dovolj. Ko imaš v sebi neizmeren greh, za katerega se ti zdi, da je prepozno, da bi ga popravil. Ali pa, ko bi naredil vse, da se tisti dan ne bi zgodil. Mislim, da v življenju ni človeka, ki takšnega občutka ne bi doživel; včasih so opravičila dovolj, a opravičilo ni opravičilo brez spremembe. Beseda »oprosti« ne more vedno povrniti zaupanja. Spomnim se, v piko natančno, dneva v osnovni šoli, ko sem izgubila svojo najljubšo prijateljico. Prave prijatelje prepoznaš takrat, ko veš, da ti bodo vedno stali ob strani, te podpirali in predvsem razumeli. Spoznavaš nove prijatelje, a to ne pomeni, da pozabiš na stare ali pa jih kot jaz izdaš, ker misliš, da te bodo za to novi bolj cenili. Na osnovni šoli smo imeli precej dobrih učiteljev, a tudi tiste, ki so včasih pozabili, kje imajo glavo. Pri biologiji »se je ponudila priložnost«, da učiteljici ukrademo test. To je storila moja najboljša prijateljica in vsi smo pisali pet. Kdo je kradel, sem vedela le jaz, a sem mislila, da bom zakon, če o kraji povem prijateljem iz devetega razreda. Vse je ušlo izpod nadzora. Informacijo je dobila tudi ravnateljica, ki je moji prijateljici dodelila ukor. Takoj sem se ji opravičila, večkrat. A videla sem, da moje besede ne pomenijo nič v primerjavi s tem, kar sem naredila. Če bi le lahko, bi čas prevrtela nazaj! Razočaranja v njenih očeh in očeh njenih staršev pa si bom zapomnila za vedno. Potrebna sta čas in trud, da ponovno zgradimo to, kar smo nepremišljeno podrli, ampak včasih je prepozno. Ko opravičilo ni dovolj, moramo pokazati, da smo se iz napake nekaj naučili. Zara, 1c Ko opravičilo ni dovolj V življenju se velikokrat znajdemo v situacijah, ko naredimo napako. Včasih gre za malenkost, ki jo lahko popravimo, rečemo oprosti, v nekaterih situacijah pa naredimo nekaj hujšega in opravičilo ni dovolj. V osnovni šoli sem s prijateljico napisala neprijazen komentar na spletu o punci, s katero sem bila v slabih odnosih. Mislila sem, da bo to samo preprosta šala, vendar je bila ona zaradi mojih besed zelo prizadeta. Ko sem to opazila, sem se ji opravičila, vendar besede opravičila njenega počutja niso spremenile. Spoznala sem pomen svojih besed in kako lahko vplivajo na nekoga. Pravo opravičilo ni samo beseda, temveč dejanje. Pokazati moramo, da nam je za besede in dejanja res žal in da tega ne želimo ponoviti. Včasih rečemo oprosti, saj si želimo svoja dejanja čim prej popraviti in se jih rešiti. Ampak v veliko primerih to ni dovolj. Ko opravičilo ni dovolj, moramo pokazati, da nam je zares žal, biti moramo potrpežljivi. Aiša, 1c Občutek krivde, ste ga že kdaj doživeli? Kadar opravičilo ni dovolj. Ko imaš v sebi neizmeren greh, za katerega se ti zdi, da je prepozno, da bi ga popravil. Ali pa, ko bi naredil vse, da se tisti dan ne bi zgodil. Mislim, da v življenju ni človeka, ki takšnega občutka ne bi doživel; včasih so opravičila dovolj, a opravičilo ni opravičilo brez spremembe. Beseda »oprosti« ne more vedno povrniti zaupanja. Spomnim se, v piko natančno, dneva v osnovni šoli, ko sem izgubila svojo najljubšo prijateljico. Prave prijatelje prepoznaš takrat, ko veš, da ti bodo vedno stali ob strani, te podpirali in predvsem razumeli. Spoznavaš nove prijatelje, a to ne pomeni, da pozabiš na stare ali pa jih kot jaz izdaš, ker misliš, da te bodo za to novi bolj cenili. Na osnovni šoli smo imeli precej dobrih učiteljev, a tudi tiste, ki so včasih pozabili, kje imajo glavo. Pri biologiji »se je ponudila priložnost«, da učiteljici ukrademo test. To je storila moja najboljša prijateljica in vsi smo pisali pet. Kdo je kradel, sem vedela le jaz, a sem mislila, da bom zakon, če o kraji povem prijateljem iz devetega razreda. Vse je ušlo izpod nadzora. Informacijo je dobila tudi ravnateljica, ki je moji prijateljici dodelila ukor. Takoj sem se ji opravičila, večkrat. A videla sem, da moje besede ne pomenijo nič v primerjavi s tem, kar sem naredila. Če bi le lahko, bi čas prevrtela nazaj! Razočaranja v njenih očeh in očeh njenih staršev pa si bom zapomnila za vedno. Potrebna sta čas in trud, da ponovno zgradimo to, kar smo nepremišljeno podrli, ampak včasih je prepozno. Ko opravičilo ni dovolj, moramo pokazati, da smo se iz napake nekaj naučili. Zara, 1c

9 8 8