Aškerčevi asi 2026

POEZIJA

Vsakič, ko odprem vrata, je za vrati isti prostor z istimi vrati. Edina razlika med prostori je, da so vedno manjši. Vedno bolj potlačeni. A še vedno je vse v sobi. Poskušala sem zmetati stvari skozi okno, da bi bilo več prostora zame, a se ni izšlo. Poskušala sem dodati nove stvari v sobo, a ni več prostora. Tudi stene sem že porušila, pa sem jih zaradi strahu postavila nazaj. V sobe sem se vračala, a se nisem znašla v njih. Bile so prevelike, preveč prazne. Vem, da moram iti naprej, v naslednji prostor, a me skrbi, da kmalu ne bo več prostora zame. Okno postaja vedno večje, kot da hoče, da grem ven. A me prav nič ne mika. Vidim plakat, ki je nalepljen čez njega. Skriva zunanjost. Vem, da me na drugi strani čaka večnost, zato se mi ne mudi in me prav nič ne mika. Julija, 3a

Zraven hiše stoji drevo. Kako lepo mi je bilo. Na vrhu segam po oblakih. Zakaj zdaj ni več takih?

Otroštvo, zapisano kot pravljica, na nebu bila je vedno mavrica. Sprašujem se, kam pobegnil mi je čas. Vzel mi je odrasli glas. Julija, 3a

46 45

76