Aškerčevi asi 2026

Najsramotnejše dejanje Vsak izmed nas je že kdaj doživel trenutek, ko je želel izginiti. Tak trenutek, ko ti postane vroče, srce razbija, vsi te gledajo, ti pa si želiš, da bi kar izginil. Meni se je to zgodilo med šolsko predstavitvijo, ki naj bi trajala le nekaj minut, a se mi je zdela kot večnost. Na vrsti sem bila druga. Že med čakanjem sem bila živčna, a sem si govorila, da bo vse v redu. Naučila sem se besedilo, pripravila predstavitev in doma sem si besedilo večkrat ponovila pred ogledalom. A ko sem stopila pred razred, pogledala sošolce in začela govoriti, sem se popolnoma prestrašila. Vse besede, ki sem jih znala na pamet, so mi izginile iz glave. V glavi je nastala praznina. Počutila sem se, kot da sem sama sredi sobe, vsi pa me opazujejo in čakajo. Čutila sem, kako se mi roke tresejo in lica gorijo. Zmedeno sem gledala v učiteljico, ki me je spodbudno pogledala, vendar mi ni nič pomagalo. Skušala sem se spomniti ali si izmisliti nekaj stavkov, ampak niso imeli nobenega smisla, nato sem se tiho opravičila učiteljici in prosila, da bi končala naslednji dan, in odšla na svoje mesto. Sošolci so bili tiho, ampak jaz sem imela občutek, da me vsi obsojajo. Bila sem razočarana sama nad seboj, saj sem znala, vendar me je kljub temu premagal strah. Tisti dan sem se počutila obupno, saj sem se popolnoma osramotila. A zdaj, ko pogledam nazaj, vem, da se to lahko zgodi vsakomur. Naučila sem se, da tudi če se včasih nekaj ne izide, ni konec sveta. Tudi napake so del učenja. In naslednjič, ko bom imela predstavitev, bom vedela, da imam pravico biti živčna in da je pogum tudi to, da poskusiš znova, tudi če ti prvič ne uspe. Tanja, 1c

21 20