Aškerčevi asi 2022

večini bolj konservativni in ne sprejemajo sprememb in »drugačnosti« v druţbi, v tem primeru ne odobravajo posvojitve otroka druge barve polti i n kulture, pripeljanega s popolnoma različnega okolja. Ana Siard, 3. a Z dedkom in babico ţivimo v isti hiši. Ker sta doma, po navadi skuhata kosilo in grem po šoli k njim a jest. Med kosilom imamo priţgan radio. Predvajala se je pesem skupine Queen. Dedi je hitro prestavil postajo in rekel, da njega, Freedia Mercuryja, ţe ne bo poslušal, saj je gej. To me je zelo zmotilo in me vsakič, ko slišim podobno izjavo iz njegovih ust. Meni, da homoseksualnost ni naravna, in se mu Freddiju podobni domala gnusijo. Jaz pa vedno pomislim, kako bi bilo meni, če bi me kdo silil, da bi bila z dekletom; tako bi bilo gejem, če bi jih kdo silil biti skupaj z nasprotnim spolom – počutili bi se grozno in utesnjeno. Zaradi vsega, kar je povezano z nestrpnostjo do drugačnih, se velikokrat sprem z dedijem; poskušam spremeniti njegovo mnenje, čeprav ţe v naprej vem, da je brezupno, a bi se počutila nezvesto sama sebi, če mu ne bi rekla nič. Kaja Siard, 3. a Naš odnos do drugačnosti Menim, da ljudje jemljemo drugačnost kot nekaj negativnega. Barva las, koţe ali celo stil oblačenja imajo zelo velik vpliv na obnašanje ljudi. Lahko se te izogibajo, se zgraţajo nad tabo ali celo presojajo tvojo osebnost, če si drugačen od »normalne« publike. S tem lahko posameznika zelo močno prizadenejo z neprimernimi opazkami ali izključitvijo. Osebe, ki so na kakršenkoli način drugačne, so v resnici samo ljudje. Tako kot vsi ostali so posebni vsak na svoj način in stvari, ki jih naredijo, so drugačne in konec koncev to niti ni pomembno. Ne glede na to, kako izgledamo, kakšne bolezni imamo ali del katere subkulture smo, vsi smo ljudje in to, da moramo to dokazovati, je ţalostno. Patricija Škerjanec , 3. b

109