Aškerčevi asi 2022-23

cerkvico Svetega Duha, ki so jo leta 1916 v zaledju fronte zgradili avstro - ogrski vojaki in jo posvetili svojim padlim tovarišem. Na stenah cerkve je t. i. knjiga mrtvih, kjer so v lesene okvirje zabojev za strelivo vžgana imena padlih vojakov najrazličnejših narodov (Nemcev, Madžarov, Hrvatov, Slovencev, Bošnjakov, Čehov, Slovakov, Poljakov …) habsburške monarhije. Ves trud je bil poplačan, ko smo se na bližnji planšariji okrepčali s pravim domačim tolminskim sirom. Po kratkem premoru smo se spustili skozi italijanski bunker (ki mu ponekod manjkajo zavite in strme stopnice) do reke Tolminke in to skozi precej ozek in strm hodnik s še enimi pomanjkljivimi stopnicami, v katerem smo bili prepuščeni netopirjem in raznoraznim žuželkam. S profesorji smo si nato ogledi še mogočen slap na reki, ki je bila pričakovano zelo zelo hladna, nekje med 9 – 10 °C. Nazaj grede smo se ustavili še pri koritih Tolminke in se od tam vrnili v naš tolminski hotelček kar peš. Grelo nas je sonce in veselili smo se kosila. Po kosilu smo imeli prosto uro, ki smo jo različno izkoristili, predvsem smo se porazgubili po trgovinah zaradi »nujnih« sobotnih nakupov, namenjenih predvsem prihajajočemu »razigranemu« sobotnemu večeru. Po počitku smo se odpravili na ogled še enih rovov, tokrat na vrhu hriba Kolovrat, ki meji na Italijo in kjer se je kot mlad poročnik izkazal kasnejši feldmaršal iz II. vojne, Erwin Rommel, znan tudi kot Puščavski lisjak . Pozno popoldne smo si ogledali še kostnico in muzej v Kobaridu. Zvečer smo si že v popolni temi v Tolminu oz. na sotočju ogledali še nemško kostnico, ki so jo Nemci postavili v spomin na svoje padle vojake v zadnji, 12. soški ofenziv, znani tudi kot » čudež pri Kobaridu «, in se prav nič utrujeni vrnili v Tolmin na večerjo. Napolnjeni z energijo smo si zvečer ogledali še Spielbergov film z naslovom Grivasti vojak . Potem pa je končno sledilo naše večerno »druženje«, vse tja do … V nedeljo zjutraj smo vstali uro kasneje kot prejšnja dneva, pojedli zajtrk, pospravili sobe in se odpeljali do Bovca ter si tam ogledali trdnjavi Kluže in Hermann. Na slednjo smo se tudi povzpeli in se spustili po strmi lestvi do dveh noro postavljenih mitraljeških gnezd. Svojo pot smo končali z ogledom vojaškega pokopališča v Logu pod Mangartom, ker je postavljen spomenik slovenskim in bosanskim vojakom v avstrijski vojski, ki so se skupaj kot » brothers in arms « več kot dve leti bojevali in umirali na več kot 2000 m visoki gori Rombon. Naša tridnevna ekskurzija se je končala s kosilom v Tolminu, po katerem smo se pospravili v avtobus in se odpeljali na pot proti naši ljubljeni Ljubljani. Leona Obreza, Nika Zdešar, Džejla Dizdarević, 4. a

102