Aškerčevi asi 2022-23

greben hriba, po katerem teče državna meja med Slovenijo in Italijo te je na pobočju gore še vedno viden ogromen kamnit napis TITO . S parkirišča po Sabotinom smo se zapeljali proti sosednji Sveti gori. Tam smo nekje pod vrhom, na enem od ovinkov, stoplili iz avtobusa in se spet zbrali pred naslednjim 260 m dolgim rovom skozi goro. Na glavo smo si nadeli baterijske svetilke in se odpravili v popolnoma temen, mrzel in vlažen rov skozi Sveto goro, ki je nekoč avstro - ogrskim vojakom v času vojne zagotavljal varen dostop do prvih strelskih jarkov. Po rovu smo se dobesedno plazili po skalah in si pomagali z vrvmi, zajlami in oprimki. Iz dokaj mrzlega rova smo prišli pod vrh tople, sončne gore, na kateri je potekala bitka za zavzetje v 7. soški ofenzivi, in ob spomeniku sv. Frančiška Asiškega naredili še velik skupni selfi. Na koncu dneva smo dočakali odhod proti Tolminu oz. večerjo v precej urejeni depandansi hotela Krn. Ker je bilo potrebno, seveda po Zorkovem načrtu, ta dan izkoristiti v celoti, smo imeli v večernih urah še dve uri dolgo predavanje Marka Simiča, zgodovinarja, geografa in jamarja, velikega poznavalca soške fronte. Tuširali smo se šele okoli polnoči. Naslednji dan, v soboto 8. 10., nas je navsezgodaj zbudilo trkanje profesorjev, čemur je sledil zajtrk. Najvišji cilj tega sobotnega dne je bil 20 minutni vzpon na planino Javorca, kamor smo se visoko v tolminske gore po precej zaviti cesti kakšne pol ure peljali s kombiji, da bi si ogledali

101