11 Z reakcijami v mavrični svet kemije

Slika 6

Škrobn i test z jodovico

Jod se vgradi v notranjost vijačnice amiloze . Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/%C5%A0krobni_test_z_jodovico

Ko smo z jodovico testirali prisotnost škroba v čaši B, je bil test negativen, saj smo škrobovici dodali k reon in ga pustili učinkovati 3 ure. V kapsuli tega zdravila ni sintetično pridobljena amilaza, ampak je uprašeni svinjski pankreas, v katerem so encimi amilaze (za razgradnjo ogljikovih hidratov), lipaze (za razgradnjo maščob) in proteaze (za razgradnjo beljakovin). Ker ne gre za čiste snovi, ampak za zmes učinkovin, pridobljeno iz organizma, vsebnost posameznega encima ni določena z maso, ampak s farmakopejsko enoto (Ph. Eur.) . Uporabili smo 3 kapsule, tako da je bilo v 100 mL škrobovice 54000 enot amilaze, 75000 enot lipaze in 3000 enot proteaze. Zaradi amilaze je škrob hidroliziral , in sicer najprej do maltoze, nato pa do glukoze. V našem telesu se začne razgradnja škroba že v ustih, saj je amilaz a prisotna v slini. Ker hrana v ustih ostane kratek čas, na ta način hidroliziramo do 5 % zaužitega škroba. Večina škroba se razgradi v želodcu in tankem črevesu, kjer glukoza pride v kri. Da je pri hidrolizi nastala glukoza, smo dokazali na dva načina – z Benedictovim in s Fehlingovim reagentom. Glukoza je reducent. V Benedictovem reagentu so prisotni Cu 2+ ioni, ki jih glukoza reducira v Cu + ione; izloči se rdečkasta oborina bakrovega(I) oksida Cu 2 O. Pozitiven rezultat testa pomeni vsakršna sprememba barve, ki ni nujno rdeča. Barva je namreč odvisna od količine prisotnega sladkorja. Ker lahko barvo dobljene oborine uporabimo za sklepanje o količini sladkorja v raztopini, je test semikvantitativen. Zelenkasta oborina kaže približno 0,5 g; rumena oborina pome ni 1 g; oranžna označuje 1,5 g; rdeča pa označuje 2 g ali več. Mi smo dobili zeleno obarvanje, kar kaže na majhno količino glukoze. Glede na to, da je bil test na škrob negativen, kar pomeni, da je hidroliziral, sklepamo, da je v zmesi še vedno prisoten zn aten delež maltoze, ki bo sčasoma hidroliziral do glukoze. Benedictov reagent se lahko uporablja tudi za testiranje prisotnosti glukoze v urinu, katere povišane vrednosti so znane kot glukozurija, ki je lahko znak diabetesa, vendar Benedictov test ni zanesljiv za diagnosticiranje bolezni, saj lahko prisotnost drugih redukcijskih snovi, kot so askorbinska kislina in razna zdravila, ustvari lažno pozitiven rezultat (Sagar, 2022). Glukozo lahko dokažemo tudi s Fehlingovim reagentom, ki deluje podobno kot Ben edictov. Glukoza Cu 2+ ione iz Fehlingovega reagenta reducira v Cu + ione; izloči se rdečkasta oborina bakrovega(I) oksida Cu 2 O (slika 5).

189