Pa kaj če pišem 2022

Ravno ko je Lino začela grabiti panika, je začutila, da jo nekdo opazuje. Kot v počasnem posnetku je obrnila glavo na desno. Iz ene od bližnjih ječ je kukalo dekle. Lina je obstala na mestu kot kip. Dekle se ji je nasmehnilo. Pomignilo ji je, naj pride bližje. Lina je počasi stopila do dekletove ječe. Dekle je imelo dolge svetle lase, ki so se srebrno lesketali, in smaragdno zelene oči. Žalostno in proseče je pogledalo Lino. Nenadoma je Lina začutila, da ima v roki nekakšen košček papirja. Že je hotela pog ledati, kaj piše na njem, ko je zaslišala bližajoče se korake. Obrnila se je in zagledala senco stražarja, ki je prihajal izza ovinka. Še enkrat pogledala dekle, ki se ji je spet toplo nasmehnilo, in na Linino srečo se je znova pojavila slepeča bela svetloba. Lina se je vsa zadihana zbudila v svoji sobi. »Vse so bile samo sanje,« si je prigovarjala. V naslednjem hipu je v roki nekaj začutila. Prestrašeno je ugotovila, da ima v roki košček papirja. Prav tistega iz svojih sanj. Potiho je vstala in se obotavljaje napotila proti svoji pisalni mizi. Tedaj je nek do potiho potrkal na vrata. »Lina, ali spiš?« jo je vprašal tih glas. Njena mama je očitno slišala njeno sopihanje po napornih sanjah. Lina ni odgovorila, temveč je z razbijajočim srcem čakala, kaj bo. Minevale so sekunde ... in nato minute. V sobi je vladala popolna tišina. Njena mama je odšla. Lina si je glasno oddahnila in prižgala namizno svetilko. Z razbijajočim srcem je razvila košček papirja in od pričakovanja zajela sapo ... Na papirju ni bilo prav ničesar. Bil je popolnoma prazen. »Saj se hecaš,« je jez no zamrmrala Lina. Bila je kar malo razočarana. »Tukaj se nikoli nič ne zgodi. In še takrat, ko misliš, da se končno nekaj razburljivega dogaja, se na koncu izkaže, da ni nič posebnega.« Trudila se je, da bi spet zaspala, pa ni mogla. Ves čas je razmišljala o sanjah, o gradu z diamanti, o nenavadnem svetlolasem dekletu v ječi in o listku papirja. Ni ji bilo jasno, kako je lahko papir iz sanj prišel v njeno resničnost. Prav tako je bilo čudno, da je bil prazen. Lini se je zdelo, da je bilo vse skupaj le naključje in da sanje pravzaprav niso ničesar pomenile. Toda, kolikor se je trudila prepričati samo sebe,

66