Pa kaj če pišem 2022

Še slišim? Slišim reko šumeti, liste šelesteti. Vidim svetlobne pramene, tisoč debel krog in krog mene, zdaj slepečo svetlobo, tam zelenje prelepo. Gozd okrog mene prebujen zaživi, a se kmalu spremeni. Jeseni milijone različnih odtenkov, ki padajo z dreves, na tleh žare, ni lepših resnic od osamljenih smrek. A pozimi se začne pravljica. Belo na belem kotanje, na vejah sladkorni preliv, kristalčke drobne sonce ožarja ter kaže živali zadnje sledi, odtisnjenih na mehki podlagi.

Besedilo: Ava Schlamberger

Slika: Mila Štimec

21