Pa kaj če pišem 2019

Vogal

Svoboda

Zlat obro č visoko nad obzorjem, ki vztrajno sili izza umazanih puhov. Jasen vonj odpadlih iglic borovca in pristrižene sivke, ki draži nosnice.

Glavo je vedno nosila visoko na vratu,

ne ozirajo č se na gnusobo, ki se je nalagala na tleh pod njenimi nogami. Pepel, ki se je kot č igumi lepil na bose noge, utrujene od teže sveta, je njeno bitje obarval v spomine na to, kako svetlo je žarela. Č ez ramo ji je padala torba, ravno dovolj velika,

Izgubljeni kriki galebov, ki modro uhajajo mladim valovom.

Sprana brisa ča, ki pod težo nič ve č kot to č no dveh slanih kamnov plapola v blagi burji. Igriv ob čutek ožgane trave, ki žgeč ka podplate in hrbet, po katerem se tiho širijo rde č e sledi.

Moker odtis ustnic na zagorelem licu, ki po venah neslišno prodira proti srcu.

Sedanjost, ki se zasidra v preteklost.

da je vanjo poleg šminke obarvano v odtenek odrgnjenih kolen

vsak vikend ob 11:43 pospravila še svoj ponos.

V rokah je nosila par vrtoglavih salonarjev in kos v č erajšnjega roglji č ka

iz pekarne za vogalom,

na o č eh pa veke oblite v mrtvo barvo,

kupljeno v marketu nasproti njenega stanovanja.

Ne da je bila la čna, le okus gnilobe in obupa je želela izpodbiti.

Lasje so biti oviti v debelo plast cigaretnega dima,

njena plju č a pa so se sesedala zaradi zraka,

ki je pritiskal nanje z zunanje strani prsnega koša.

Njeni koraki so bili težki, tako kot zrak okrog nje,

ki je zaudarjal po nespoštovanju samega sebe

in drugih, z obeh perspektiv.

Bila je izpo(po)lnjena želja vsakega moškega.

Besedilo: Kaja Šoštarec, 1. A

Avtorica besedila in fotografije: Kaja Šoštarec, 1. A

98

99