Pa kaj če pišem 2019

2.

Temen gozd, sive sence, tuljenje. Visoka, zelena drevesa, vejevje, tuljenje. S koraki približuje se. Na gosti travi stojim, na č rni poti slišim glasove, tuljenje. Ujeta v naravo sem, njen plod, njena kri. Tuljenje. Veter ovija se od drevesa do drevesa, temen gozd, sive sence, tuljenje. Roke se mi tresejo, bojim se, č esa? Umirim se, poslušam veter, naravo. Tišina. Po č asi te č em dol po poti č rni, moje tace težke so, že temni se, tuljenje. Iš č em plen, iš č em dom, ozrem se v nebo, kjer luna pot mi kaže. Zatulim. Nekje dale č - moja sorodna duša. Zadušeno, težko dihanje, vsako sekundo bližje je. Ni č ni, ni č. Globoko vzdihnem, spet, zadušeno, težko dihanje, bojim se, č esa?

AGORAFOBIJA

Ob podstrešnem oknu tesne mra č ne sobe

skozi šipo zre ves zgrbljen, suh in bled,

mol č e stoji kot pokorno znamenje zvestobe in z odtisi prstov puš č a steklu nerazlo č no sled.

Prestrašen opazuje drobcena č loveška bitja ... ... iz omoti č ne višine so kot golazen brez ovir, brezbrižni za njegove tožbe nemega vpitja, kakor mravlje, stran o č em hitijo za okenski okvir.

Z opreznimi koraki se približa koncem vrat, po č asi in drhte prestopi prag le za polovico, spusti obrabljeno železno kljuko, naredi obrat

in se vrne spet nazaj pred okensko polico.

Katarina Kranjec

Grega Hrib

126

127