Pa kaj če pišem 2016

A ni to dovolj, da se sovražim, A ni to dovolj, da se sovražim,

ko med nohti držim k ož o svojih bokov in krvavim med prsti, ker si ne pustim dihati. A ni to dovolj, da se sovražim, ko dihaš moj zrak, ampak se me ne dotakneš, ker vem, da sem ostudna. ko med nohti držim k ož o svojih bokov in krvavim med prsti, ker si ne pustim dihati. A ni to dovolj, da se sovražim, ko dihaš moj zrak, ampak se me ne dotakneš, ker vem, da sem ostudna. A ni to dovolj, da se sovražim, ko kričim svoje ime. Opozarjam nase, ker tonem v pozabo; med ustnicami drugih nikoli pomnjena, nikoli pomembna. A ni to dovolj, da se sovražim, ko se svet okoli mene vrti. Vidim samo nepopolnost, uničujem se in gorim pred tvojimi očmi. A ni to dovolj, da se sovražim, ko kričim svoje ime. Opozarjam nase, ker tonem v pozabo; med ustnicami drugih nikoli pomnjena, nikoli pomembna. A ni to dovolj, da se sovražim, ko se svet okoli mene vrti. Vidim samo nepopolnost, uničujem se in gorim pred tvojimi očmi.

Besedilo: Meta Vražič, 4. A Risba: Žan Zrimšek, 4. E Besedilo: Meta Vražič, 4. A Risba: Žan Zrimšek, 4. E

9