Pa kaj če pišem 2016

Svobodna Tam daleč se je videl soj mestnih luči, ki so se izgubljale za drevesi, kjer so se izgubljale najine sanje. S prstom si pokazal nekam na zahod in pravil, da je tam kraj, kjer sva lahko to, kar sva. Lahko sva svobodna, lahko počneva stvari, ki so prepovedane, lahko živiva. Po nebu se je spustila zvezda, ki je nekje ugasnila, in zdaj je samo še prah, ki tava po vesolju.

Najina svoboda je kot zvezda, nekoč bo umrla.

Nekoč se bova naveličala drug drugega, se razletela v prah in postala prazna. Iskala bova poti nazaj, a jih ne bova našla. A kljub temu sem ti podala roko in odšla sva nekam, kjer sva bila svobodna, pa čeprav le za kratek čas .

Besedilo : Mojca Klinc, 2. B Risba: Žan Zrimšek, 4. E

5